Grmičasti dišeči volčin
Največja botanična posebnost na Goričkem, je grmičasti dišeči volčin (Daphne cneorum f. arbusculoides). Gre za endemitsko podvrsto, ki uspeva le na območju SV Slovenije, Z Madžarske in JV Avstrije. Je zanimiva ekološka prilagoditev zakisanih nekarbonatnih tal, kar se kaže v (pol)grmičasti razrasti. Do leta 1950 je bil slovenskim botanikom neznan. V Sloveniji uspeva izključno na območju občine Šalovci in Hodoš. Cvetovi grmičastega dišečega volčina so upodobljeni na grbu občine Šalovci.
Do 40 cm visok pol grmiček, z razraslimi in pogosto rahlo poleglimi stebli, ki so v spodnjem delu neolistani. Temnozeleni listi so črtalasti in rahlo usnjati, saj prezimijo. Listi so razvrščeni premenjalno. Cvetovi so rožnati in izrazito dišeči ter združeni v do 20-cvetna socvetja. Cvet tvorijo štirje rožnati čašni listi, ki so med seboj zrasli v cev. Dišeče rožnate cvetova lahko občudujemo med aprilom in junijem, redko lahko drugič zacveti tudi jeseni. Plod je omesenel, koščičast orešek rumenkaste barve. Plodovi so sicer redki.
Cvetovi so izjemno dišeči M. Podletnik
Na Goričkem vrsta uspeva na osvetljenih in manj bogatih peščenih tleh, večinoma na gozdnem robu, na robovih suhih travnikov in v obcestnih jarkih. Znanih je okoli 30 rastišč. Razpršena rastišča štejejo po 2–10 grmičkov. Eno od najbolj številčnih rastišč je v upravljanju JZ KPG. Južno od železniške proge M. Sobota–Hodoš ga ni.
Vsa rastlina je zelo strupena. Zaužitje že 10–12 plodov je za otroka smrtno nevarna količina. Mezerein je toksin, ki se nahaja v plodovih in poganjkih ter tam dosega do 22-% koncentracijo. Znaki zastrupitve so slabost, bruhanje, krči, šok, otrdelost udov, pekoč okus v ustih, kri v blatu, poškodbe ledvic, krvavo bruhanje, upočasnjen utrip, vrtoglavica, žeja ter težave z dihanjem.
Latinsko ime rodu izvira iz starogrškega mita o bogu Apolonu, ki je z ljubezenskimi željami zasledoval nimfo Daphne. Ko mu ni mogla več uiti, je poklicala na pomoč Zevsa. Ta jo je spremenil v lovorjev grm (Laurus nobilis). Dáphâ iz gr. Dafgh = lovor, ker ima volčin, po katerem je bil rod poimenovan, zelo podobne liste kot lovor. Mezereum pride od srednjeveškega lekarniškega imena za dišeči volčin Mezereum germanicum. Mezereum so imenovali lovorolistni volčin. Tistega z malimi listi, kot ga ima dišeči volčin, pa nemški lovorolistni volčin. Dišeči volčin je poznan pod imenom jožefica ali dafnica. Nemci ga imenujejo Heideröschen in na Mažarskem henye boroszlán. Angleško ime dišečega volčina je garland flower, medtem ko je petit thymélée ali daphnné cameleé francosko poimenovanje zanj. Italijani mu pravijo Dafne odorosa, na Hrvaškem pa crveni uskolisni likovac.
Volčin ogrožajo neprimerni posegi na rastiščih, kot je prekopavanje, rezanje, ruvanje in mulčanje, ki lahko rastišče trajno uničijo. Temu so najbolj izpostavljene rastline na cestnih robovih. Poseben problem je zaraščanje rastišč z lesnimi vrstami, ki volčin prerastejo in ga zasenčijo, zaradi česar sčasoma izgine.
Ker pogosto raste ob cestnih robovih, ga ogroža mulčanje robov in posegi v obcestni prostor M. Podletnik
|
Ali ste vedeli? Leta 1989 je bila zavarovana prva rastlina v Sloveniji. To je bil Blagajev volčin (Daphne blagayana), ki cveti belo in je sorodnik dišečega volčina. Na Goričkem je pogost navadni volčin (Daphne mezreum). Drugod po Sloveniji uspevajo še alpski volčin (D. alpina), Blagayev volčin (D. Blagayana Freyer), lovorolistni volčin (D. laureola L.) in progasti volčin (D. striata Tratt). |