Izjemni življenjski prostori

Izjemni življenjski prostori predstavljajo nahajališča redkih rastlin in živali, območja z veliko pestrostjo živih bitij ter območja ohranjenih in značilnih vodnih habitatov. Zaradi svojega velikega pomena so opredeljeni kot naravna vrednota različnih kategorij.

Po svoji zoološki in ekosistemski vrednosti med stoječimi vodami izstopata Ledavsko jezero in Hodoško jezero. Jezero v Kraščih, kot imenujejo jezero domačini, je največja stoječa voda s površino veliko 80 ha in površino za razlitje visokih voda na 218 ha. Jezero je nastalo z zajezitvijo reke Ledave leta 1978. Ledava je kasnejših letih med regulacijo struge in izkopi osuševalnih jarkov v severni del jezera nanesla zemljo in ustvarila blatne nanose, ki so sčasoma prerasli v izjemen gozd bele vrbe. Zaradi redkosti in izjemnosti v evropskem prostoru je ta opredeljen kot ekocelica in je izvzet iz gospodarjenja. Tam so našli bivališče številni detli in vrste, kot je belovrati muhar. Gozd prehaja v obrežni, riparijski pas trstišča, ki je bogat življenjski prostor in pester ptičji svet za čapljico, rakarja, trstnega cvrčalca, mokoža in zelenonoge tukalice. Nad vodno površino spomladi spreletavajo različne vrste čiger med selitvijo na gnezdišča. 


Mokrotni travniki nad Ledavskim jezerom   M. Podletnik
Nad jezerom so mokrotni travniki v Pertoči opredeljeni kot NV zoološke, botanične in ekosistemske zvrsti, saj so med drugim življenjski prostor bičje in močvirske trstnice ter kozice (Gallinago gallinago).

Hodoško jezero predvsem po zoološki pestrosti ne zaostaja veliko. Čopasti in mali ponirki, čapljica, vodomec in vidra so redni prebivalci zadrževalnika vode Dolenskega potoka. Z nekaj sreče lahko obiskovalci Hodoškega jezera uzrejo tudi skrivnostno črno štorkljo ali enega od največjih evropskih orlov, orla belorepca. V letu 2020 je bila na jezeru opazovana tudi redka rjava čaplja. 


Okoli Hodoškega jezera vodi učna pot Vidrin paradiž   M. Podletnik

V bližini Hodoškega jezera sta kot botanični naravni vrednoti opredeljeni rastišči grmičastega dišečega volčina. Zaradi ogroženosti vrste in zmanjševanja tveganj za nedovoljeno nabiranje te endemične podvrste, rastišča niso označena. 

Grmičasti dišeči volčin je endemična podvrsta dišečega volčina, ki v Sloveniji uspeva samo na območju občin Šalovci in Hodoš na Goričkem. Več tu. Dve najpomembnejši rastišči sta opredeljeni kot naravni vrednoti državnega pomena. Številčnost rastlin na rastišču, ki je v pretežnem delu v upravljanju JZ KPG, se povečuje.


Grmiček dišečega volčina na območju naravne vrednote    M. Podletnik

Nedaleč stran, tik ob madžarski meji v Budincih, je kot naravna vrednota ekosistemske, botanične in zoološke zvrsti opredeljeno območje suhih travnikov na Bejčinem bregu. Gre za območje travnikov ob nekdanji železni zavesi, ki je zaradi tega zgodovinskega obdobja in dolgoletne izoliranosti ohranila močan ekstenziven značaj in visoko vrstno pestrost.


Območje Bejčinega brega z obsežnimi travniki in malimi njivami   M. Podletnik 

Območje Bejčinega brega je bilo namreč v obdobju po II. svetovni vojni dostopno le za tam živeče maloštevilne domačine. V dolini so ohranjeni mokrotni travniki z rumeno maslenico in močvirskim sviščem. Obsežni travniki z zdravilno strašnico gostijo množice strašničinih in temnih mravljiščarjev. Vzdolž slemen se travniki spomladi obarvajo v vijolične odtenke cvetov navadne kukavice. Smrdokavra, rjavi srakoper, rjava penica in rumeni strnad so pogosti prizori Bejčinega brega. Nad gozdnimi zaplatami se spreletavata kanja (Buteo buteo) in krokar (Corvus corax).

  

Na vzhodu KP Goričko, ob Kobiljanskem potoku v Motvarjevcih, je ohranjeno območje ekstenzivnih travnikov. To območje velja za eno od naravovarstveno najpomembnejših območij na Goričkem, saj na teh travnikih živijo nekatere vrste živali in rastlin, ki so drugod že izginile ali postale izjemno redke.


Spomladanski pogled na travnike v Motvarjevcih  M. Podletnik

Travniki so še posebno pisani v spomladanskih mesecih, ko jih obarvajo številne sibirske perunike, rumene maslenice in majske prstaste kukavice. Poleti na istih travnikih zacvetijo močvirski svišč, travniška izjevka (Succisa pratensis), pehtranov rman (Achillea ptarmica), vodni grint (Senecio aquaticus) in barvilna mačina (Serratula tinctoria). Na vrhu pepelnatosivih vrb (Salix cinerea) poseda rjavi srakoper, medtem ko se rečni cvrčalec, močvirska trstnica in rjava penica skrivajo v zavetju goste gručaste krošnje. Ekstenzivni travniki so pomembni tudi za metulje, saj na tem območju živi najverjetneje zadnja populacija travniškega postavneža. Neredki so tudi drugi metulji kot so vse tri vrste mravljiščarjev, ki živijo na mokrotnih travnikih.

 

Vegetacijsko podobni travniki uspevajo tudi nekaj km vzhodneje v Kobilju, vendar se na tamkajšnjih travnikih pojavljata še dve botanični redkosti na Goričkem: čudoviti klinček (Dianthus superbus) in brstični kamnokreč (Saxifraga bulbifera).

Na zahodnem delu Goričkega, v Cankovi in v Pertoči, imata izredno botanično vrednost dve največji rastišči gorskega narcisa. Rastišč narcisa je sicer več, a ti dve območji predstavljata dve izmed najštevilčnejših rastišč. Gorskemu narcisu je posvečena tudi pojasnjevalna tabla v Gerlincih, kjer lahko ljubitelji narave preberejo več zanimivosti o tej botanični posebnosti. 


Rastišče v Pertoči je sicer majhno po površini, a veliko po številu cvetočih narcis   M. Podletnik

Med naravnimi vrednotami sta tudi dve gozdni območji, ki sta kot gozdna rezervata izvzeta iz gospodarjenja z gozdom in sta pomembna zaradi svoje ekosistemske vrednosti.