Divji opraševalci

Opraševanje rastlin je proces, ki je ključnega pomena za obstoj življenja, kot ga poznamo danes. V kopenskih ekosistemih opraševalci zagotavljajo opraševanje in posledično oploditev rastlin. S tem omogočajo oskrbo s hrano in ohranjajo biotsko raznovrstnost tako rastlin kot živali. Proces opraševanja je v veliko korist tudi ljudem.

Med opraševalci so verjetno najbolj poznane domače oziroma medonosne čebele (Apis mellifera), ki jih v toplih mesecih slišimo brneti ob čebelnjakih in sadnih drevesih. V Sloveniji in širši okolici je posebej cenjena in znana slovenska avtohtona kranjska čebela ali kranjska sivka (Apis mellifera carnica), ki predstavlja podvrsto medonosne čebele. 

Domače čebele še zdaleč niso edini opraševalci v naravi. Poleg domačih, medonosnih čebel, je v Sloveniji bilo najdenih še 565 drugih vrst divjih čebel, ki imajo pri opraševanju rastlin nepogrešljivo vlogo. Ob čebelah pa so pomembni opraševalci tudi druge živali. 

Več o divjih opraševalcih na spodnjem posnetku: 

Čebele samotarke

Čebele so se razvile iz os. Pri prehranjevanju so živalski plen zamenjale za pelod in medičino, ki nastajata v cvetovih rastlin in predstavljata bogat vir hranil. Različne vrste čebel se hranijo na različnih rastlinah, nekatere so specializirane celo samo za določen rastlinski rod, zato izbrane rastline lahko oprašijo zgolj določene vrste divjih čebel.  Večina divjih čebel ne živi v družinah, ampak živijo samotarsko. Samice tako imenovanih čebel samotark si uredijo svoje gnezdo in same poskrbijo za zarod. Vrste divjih čebel so po videzu in velikosti zelo raznolika skupina. Najmanjše so velike zgolj nekaj milimetrov, največja, lesna čebela, meri kar 25 mm. Gnezdišča divjih čebel so različna. Nekatere gnezdijo v rovih in luknjah v tleh ali lesu, v votilih steblih rastlin, nemalokrat pa lahko opazimo celice divjih čebel tudi v votlih opekah in lesenih špranjah. Celice so izdelane iz čebeljih izločkov in vsebujejo pesek, zgrizeno listje ali rastlinsko smolo. Vrste divjih čebel polžaric zasedejo kar prazne polžje hišice, vrste kukavičjih čebel pa svoja jajčeca odložijo v gnezda drugih, sorodnih vrst čebel.   Čebele samotarke imajo sicer želo, a ne branijo gnezd. Pičijo samo, če jih primemo. Opazovanje divjih čebel je, v primerjavi z domačimi, tako veliko bolj varno. 

Čmrlji

Med divje čebele uvrščamo tudi črmlje. Teh je v Sloveniji bilo najdenih 35 vrst.  Za razliko od ostalih divjih čebel so ti bolj čokati, večji in težji ter gosteje poraščeni z dlačicami.  Med vsemi vrstami čebel so črmlji najbolj prilagojeni za delo v hladnem vremenu. Oprašujejo lahko pri temperaturi zgolj nekaj stopinj celzija in celo v vetrovnem in deževnem vremenu. Tako so edini opraševalci na višjih nadmorskih višinah. Pred mrazom jih varuje čokato telo, gosta poraščenost in sposobnost segrevanja z drgetanjem mišic. Črmlji živijo v podobnih družinah kot medonosne čebele, vendar je velikost družin bistveno manjša. Te lahko v dobrih pogojih štejejo do nekaj sto delavk. Zimo preživijo le mlade matice, ki zgodaj spomladi ustvarijo novo gnezdo. Gnezda črmljev običajno najdemo v ali na tleh, nekatere vrste pa gnezdijo tudi v lesenih duplih, ptičjih gnezdilnicah in podobnih odprtinah.  Črmlji so izjemno učinkoviti opraševalci. Cvet močno stresajo, kar sprosti več cvetnega prahu. Zaradi goste dlakavosti ga tudi odlično prenašajo. Dolg jeziček jim omogoča obiskovanje in opraševanje cvetov z globokimi medovniki, ki so drugim čebelam nedosegljivi. Delavke čmrljev so pri opraševanju trikrat hitrejše od čebeljih. Številni rastlinski plodovi, kot so naprimer borovnice in paradižnik, so skoraj povsem odvisni od čmrljega opraševanja.  Več o črmljih pa na spodnjem posnetku. 

Drugi divji opraševalci

Poleg domačih in divjih čebel so v naravi pomembne opraševalke tudi druge žuželke.  Hrošči so eni od najstarejših opraševalcev na planetu in oprašujejo predvsem cvetove kobulnic in druge cvetove, ki se pojavljajo bližje tlom. Hrošči rastline največkrat oprašijo med ”slučajnim” premikanjem po cvetu, ko iščejo hrano, partnerja ali vodo. Velika skupina opraševalcev so metulji. Te delimo na dnevne in nočne. Dnevni metulji oprezajo za živopisanimi cvetovi z velikimi razpostrtimi venčnimi listi, ki vodijo v ozek vrat, kjer lahko pristanejo in z dolgimi sesali črpajo medičino. Nočni metulji so desetkrat številčnejši od dnevnih metuljev, vendar jih zaradi nočne aktivnosti in nevpadljivega videza ponavadi ne opazimo. Oprašujejo rastline, ki imajo bele in krem barve cvetov, saj so ti v mraku ali mesečini bolje vidni. Pomembni opraševalci so tudi dvokrilci, oziroma muhe, komarji in mušice, ki se v nekaterih primerih obnašajo podobno kot čebele in oprašujejo prijetno dišeče cvetove, v drugih primerih pa cvetove, ki oddajajo vonje po gnilem in razpadajočem tkivu. Drugod po svetu so poleg žuželk pomembni opraševalci tudi ptice, netopirji, manjši sesalci in druge živali.  

Ogroženost divjih opraševalcev

Znanstveniki in čebelarji zadnja leta opozarjajo na velik upad številčnosti in raznovrstnosti divjih in domačih opraševalcev, od katerih je odvisna kompleksnost ekosistemov, stopnja biodiverzitete, uspešnost kmetijstva in s tem globalna oskrba s hrano. Med glavne razloge za upad uvrščajo intenzifikacijo obdelovalnih površin in način kmetovanja ter širjenja naselij, prometne infrastrukture in bolezni. Divji opraševalci so skupaj z domačimi čebelami ogroženi predvsem zaradi pomanjkanja hrane in gnezditvenih mest ter zastrupitev z pesticidi.  Največ zastrupitev opraševalcev se pojavlja zaradi množične in večkrat tudi neprimerne uporabe pesticidov. Na pomanjkanje hrane vpliva uniformiranje pokrajine oziroma izginjanje raznolikih življenjskih okolij ter zmanjševanje raznolikosti kmetijskih kultur in travniških rastlin. Zaradi obdelave kmetijskih površin s težko mehanizacijo prihaja do uničevanja in posledično pomanjkanja potencialnih gnezditvenih mest za divje opraševalce, ki bivajo v tleh.  Zaradi izginjanja opraševalcev so ponekod na svetu ljudje že prisiljeni opravljati opraševanje kulturnih rastlin ročno. Slednje še zdaleč ni tako učinkovito in ekonomsko ugodno, kot je to takrat, ko za opraševanje poskrbi narava sama. 

20. maj - svetovni dan čebel

Čebele in drugi opraševalci v naravi predstavljajo nepogrešljivo skupino živali. Z opraševanjem skrbijo za ohranjanje biotske raznovrstnosti, zdravo življenjsko okolje in prehransko varnost človeka. Zaradi upadanja njihovega števila in raznovrstnosti je Organizacija združenih narodov na pobudo Slovenije, leta 2017 sprejela 20. maj, kot svetovni dan čebel.  Namen obeležitve svetovnega dne je pudarjanje izjemnega pomen čebel in drugih opraševalcev v ekosistemih in pridelavi hrane, hkrati pa tudi opozarjanje na grožnje, ki pretijo njihovim populacijam in upadanje njihove številčnosti. Termin obeležitve ni bil izbran naključno. V mesecu maju so pri nas čebelje družine v polnem razvoju in polne dele, na dan 20. maja leta 1734 pa se je rodil Anton Janša, slovenski čebelar, slikar, učitelj in začetnik sodobnega čebelarstva. S svojim delom je prispeval velik doprinos k poznavanju medonosnih čebel, razpoznavnosti kranjske čebele in slovenskega načina čebelarjenja ter čebelarske kulture. Prav je, da se ob svetovnem dnevu čebel spomnimo tudi njega.  Na nas je, da svetovni dan čebel praznujemo in se tudi z njim trudimo ozaveščati o poslanstvu čebel in drugih opraševalcev na našem planetu. Naj medi!  

Izdelajmo svojo gnezdilnico za čebele samotarke ali čmrljak

Divjim opraševalcem lahko pomagamo tudi v neposredni bližini našega doma. Poleg ohranjanja bogate paše z pisanim cvetjem in pestrega nabora vrtnih rastlin lahko izdelamo in namestimo tudi preprosta zatočišča v katerih si lahko divji opraševalci namestijo svoja gnezda. Te tako imenovane ”žuželnjake” oziroma ”gnezdilnice za čebele samotarke” lahko izdelamo kar iz ostankov naravnih materialov, ki jih najdemo v vsakem domu.  Izdelavo preproste gnezdilnice za čebele samotarke je predstavljena na spodnjem videoposnetku:   Če želimo privabiti čmrlje se moramo lotiti izdelave gnezdilnice na drugi način. Črmlji gnezdijo skoraj izključno v zemlji, zato mora njihova gnezdilnica čim bolj posnemati razmere v naravi. Čmrljake oziroma čmrljem prilagojena gnezdišča lahko izdelamo iz glinenega lončka, nekaj deset centimetrov dolge cevke in glinenega pokrova, opeke ali strešnika. Namestitev je prikazana na spodnji skici.       

VRH

X

Medena dežela, dokumentarni film

Grad, 14.8.2020 ob 20:30