Čebele samotarke
Čebele so se razvile iz os. Pri prehranjevanju so živalski plen zamenjale za pelod in medičino, ki nastajata v cvetovih rastlin in predstavljata bogat vir hranil. Različne vrste čebel se hranijo na različnih rastlinah, nekatere so specializirane celo samo za določen rastlinski rod, zato izbrane rastline lahko oprašijo zgolj določene vrste divjih čebel.
Večina divjih čebel ne živi v družinah, ampak živijo samotarsko. Samice tako imenovanih čebel samotark si uredijo svoje gnezdo in same poskrbijo za zarod. Vrste divjih čebel so po videzu in velikosti zelo raznolika skupina. Najmanjše so velike zgolj nekaj milimetrov, največja, lesna čebela, meri kar 25 mm.
Rogata dišavka 
K. Malačič
Gnezdišča divjih čebel so različna. Nekatere gnezdijo v rovih in luknjah v tleh ali lesu, v votlih steblih rastlin, nemalokrat pa lahko opazimo celice divjih čebel tudi v votlih opekah in lesenih špranjah. Celice so izdelane iz čebeljih izločkov in vsebujejo pesek, zgrizeno listje ali rastlinsko smolo. Vrste divjih čebel polžaric zasedejo kar prazne polžje hišice, vrste kukavičjih čebel pa svoja jajčeca odložijo v gnezda drugih, sorodnih vrst čebel.
Čebele samotarke imajo sicer želo, a ne branijo gnezd. Pičijo samo, če jih primemo. Opazovanje divjih čebel je, v primerjavi z domačimi, tako veliko bolj varno.
