Divji opraševalci in njihove zgodbe: O mejicah
V okviru projekta BEE(A)WARE vam predstavljamo prvo od petih karikatur, ki jih je ustvaril Marjan Vaupotič.
Vabimo vas, da spremljate objave na našem FB profilu Javni zavod Krajinski park Goričko in se vključite s svojimi komentarji. S karikaturami vas želimo spodbuditi k razmisleku o dogajanju v naravi ter o posledicah, ki jih zaradi teh sprememb občutijo divji opraševalci.
Spremljajte nas – vsaka naslednja karikatura bo odprla novo vprašanje ter ponudila novo iztočnico za razmislek.
Zakaj izginjanje mejic ogroža opraševalce in našo prehransko varnost?
V Sloveniji se pogosto premalo zavedamo, da so divji opraševalci – kot so čmrlji, čebele samotarke, muhe trepetavke in metulji – ključni stebri našega kmetijstva in narave. Njihova vloga pri ohranjanju naravnega ravnovesja in pridelavi hrane je neprecenljiva.
Vendar pa se ti tihi delavci soočajo z resno krizo, ki jo povzroča predvsem izguba njihovega življenjskega prostora.
Na ta izziv aktivno odgovarja projekt BEE(A)WARE, ki v Krajinskem parku Goričko in okolici obnavlja ključne naravne prvine. Januarja 2025 so na 12 lokacijah zasadili kar 2.300 metrov novih mejic oziroma drevesno-grmovnih pasov. Pri tem so uporabili več kot 1.500 sadik avtohtonih vrst, kot so glog, črni trn, rumeni dren ter divje češnje in hruške. Te rastline opraševalcem zagotavljajo nujno potrebna prehranjevališča in mesta za gnezdenje.
V intenzivni kmetijski krajini Prekmurja imajo mejice še posebno vlogo. Ne služijo le kot vir hrane, temveč tudi kot pomembne povezave v prostoru, ki opraševalcem omogočajo varno prehajanje med naravnimi območji. Poleg zasaditve so v projektu označili tudi obstoječe mejice in travnike ter pripravili načrte za njihovo dolgoročno ohranjanje.
Mejice: dom, hrana in življenje
Mejice oziroma drevesno-grmovni pasovi so za opraševalce ključnega pomena, saj jim nudijo:
-
varno gnezdenje in zatočišče,
-
vir hrane (nektar in cvetni prah) in
-
varne prehode med različnimi življenjskimi okolji.
Kaj se zgodi, ko mejice izginejo?
Ko mejice odstranjujemo, nastajajo t. i. “zelene puščave” – enolične kmetijske površine brez hrane in zavetja za opraševalce. Ti potrebujejo raznoliko prehrano od pomladi do jeseni, kar jim omogočajo prav različne vrste grmovja in drevja, ki cvetijo ob različnih časih.
Manj mejic pomeni manj opraševalcev – in posledično manj hrane. Brez njihove pomoči je ogrožena pridelava sadja in zelenjave. Njihova vrednost za slovensko kmetijstvo pa ni zanemarljiva – ocenjena je na približno 110 milijonov evrov letno.
