Kmečka opravila na likovnih delih iz zbirke Pomurskega muzeja Murska Sobota

Na gradu Grad je od 27. novembra 2023 na ogled razstava Kmečka opravila na likovnih delih iz zbirke Pomurskega muzeja Murska Sobota. Razstavo si lahko v odpiralnem času gradu Grad ogledate do oktobra 2024. 

V likovni zbirki Pomurskega muzeja Murska Sobota hranijo precejšnje število slik in plastik, ki oživljajo prizore kmečkih opravil, kot jih nekatere še danes poznamo, nekaj pa se jih le občasno, če sploh še, predstavlja v drugotne, predvsem didaktične (prikaz košnje, oranja) in turistično-animacijske namene (tekmovanja, tematski dnevi).

V skladu z zamislijo o razstavi, izbrana likovna dela predstavljajo kmečkega človeka in njegovo delo. Tako so med motivi predstavitve žetve, mlatitve, phanja kaše s stopo, obiranja in ličkanja koruze, vezanja snopov in nošenja s košem.

Uvod v razstavo so portreti, ne vedno identificiranih, torej resničnih oseb, ampak tudi anonimnih posameznikov, kmetov in kmetic. Avtorji slik na razstavi so znana in uveljavljena imena pomurske likovne preteklosti in ena ljubiteljska umetnica. 


Karel Jakob, Košnja, 60. leta 20. stoletja

 Tamara Andrejek, PMMS

Kmečka opravila na likovnih delih iz zbirke Pomurskega muzeja Murska Sobota

Najstarejša dela na razstavi je naslikal Ludvik Vrečič in so najbolj znana iz muzejske likovne zbirke, saj smo jih predstavljali na samostojnih razstavah v našem muzeju in v drugih razstaviščih. Slika z naslovom Pokrajina s kravami, datirana v čas pred letom 1930, v ozadju na levi strani prikazuje ob vozu zbrano skupino, na desni pa po rdečem gornjem delu prepoznavamo osebo, ki je morda pastir pasoče se črede. Krave oz. govedo na paši je osrednji motiv dela, tri rjavo-bele živali v ospredju mirno postopajo, ena se je ulegla na tla in prežvekuje sočno hrano, ki jo je popasla. Še ena skupina živali je ob pastirju, pogled od njih pa nas vodi globje do stavbe, domačije, za katero se izrisujejo obronki, morda goričkih, gričev.

Tudi slika Pri kolovratu, datirana pred letom 1928, je Vrečičeva, tokrat pa si lahko ogledujemo delo ženice ob kolovratu. K gledalcu je obrnjena s profilom, na obrazu lepo razberemo njeno posvečenost rokovanju z nitmi prediva, ki ga pridržuje v roki. Sam leseni pripomoček je obtežen z zajetnim kupom prediva, privezan lončeni lonček pa vsebuje vodo, s katero je predica vlažila prste in lažje sukala prejo. Skromna izba je opremljena še z lesenim stolom, stene pa so bele barve, kot so prostore cimprače z apnom vsakoletno zaljšali in posnažili.

Med portreti kmečkih ljudi sta razstavljeni Vrečičev portret sestre Vilme in Kmeta z modrim predpasnikom, obe datirani v čas ok. leta 1940. Sliki sta reprezentativnega formata, visoki 100 cm, naslikani s skrbno izdelanimi detajli telesnosti – poudarjena zagorelost obličij, krepkost rok, mirnost pogleda in trdnost drže. Pozornost je posvečena tudi oblačilom, ki so preprosta, praktična in dovolj udobna, da omogočajo gibanje, s sledmi obrabljenost, ki je posledica tako njihove starosti kot tudi maloštevilnosti oblačilnih kosov, ki sta jih upodobljenca premogla. Pri obeh portretirancih so proporcionalno nekoliko povečane, in s tem poudarjene, njune roke, kar ni nujno posledica likovno-tehnične šibkosti avtorja, temveč namerni ozir na del telesa, ki je hranil osebo, njeno družino. Delovne roke, njih pridnost in zavzetost, je nudila vsakdanje preživetje in je za slehernega kmeta pomenila preskrbljenost, vsaj z najnujnejšim.

Ludvik Vrečič velja za prvega akademsko izobraženega prekmurskega slikarja, skupaj s še tremi umetniki pa spada v tako imenovano prvo generacijo prekmurskih umetnikov. Dela vseh treh ostalih so prav tako del te razstave.

Karel Jakob je v svoji plodni karieri ustvaril številne slike, na katerih prednjači kmečka motivika rodne, prekmurske pokrajine. Tudi muzejska zbirka sestoji iz lepega števila njegovih tovrstnih slik in tako jih na pričujoči razstavi seveda predstavljamo največ.

Slika Stopa, datirana 1962, prikazuje potek kmečkega opravila, ki se izvaja na dvorišču domačije. Kmet in kmetica čistita kašo s pomočjo lesenega pripomočka, stope. Mož se je povzpel nanjo, medtem ko njegova bosonoga žena pridržuje vrhnji del, s katerim se udarja po zrnju, nasutem v leseno kotanjo, ki je postavljena na tla. Delo poteka tik ob steni lesene kmečke hiše, gospodinja pa ima v bližini sirkovo metlo, s katero pomete odpadke okoli stope, v pleteni plitvi košari pa se že rumeni očiščeno proso.

Slika Košnja, datirana v 60. leta 20. stoletja, prikazuje najbolj prepoznavno kmečko opravilo, spravilo posevka. V ospredju kompozicije je skupina treh oseb, mladega kosca, ki vihti koso, ter para, ki pokošene bilke povezuje v snope. Naslov slike je zavajajoč, saj je prikazana ročna žetev, s koso, ki reže  zlatorumene bilke žita, te pa ženska s srpom ter mož zadaj vežeta v snope. Nežno mlado obličje kosca, ki je osredotočen na vitke bilke pred njim, zelo žanrsko olepšano podaja občutenje težaškega, pod žgočim soncem potekajočega dela, ki je tudi dobesedno dalo kruh. V ozadju se riše podoba ravninske vasice, lične hiške v daljavi, pred obronki drevja, med katerim se vihti k nebu topol. Opazimo pa tudi par, mož v beli srajci in ženska z rdečkasto ruto, ki stopata po sosednjem, s travnatim pasom ločenim žitnim poljem.

Mlatitev z mlatilnico, slika iz leta 1962, nam za primerjavo podaja povsem drugačno občutenje žetve. Tehnika slikanja je veliko bolj shematična, poteze čopiča barvajo, ne zgolj slikajo, podrobnosti tako narave kot sodelujočih pri mlatitvi. Sam stroj, mlatilnica, je postavljen v središče kompozicije, izredno tehnično natančno pa je naslikana kovinska lokomobila, pogonski del, ki z jermenom poganja leseno mlatilnico. Z zvrhano naloženega voza dva pripravljata snope, ki jih skupina treh vstavlja v mlatilnico. Spodaj drži pripravljeno prazno vrečo za zrnje mož s klobukom na glavi, ki ga ščiti pred umazanijo in prahom iz stroja. Lokomobilo nadzorujeta dva moža, ob vsem tem delu pa seveda ne manjka tudi kanček sprostitve, ki je naslikan v figuri moža, ki je s steklenico v roki namenjen k vozu. Priljuden domačnostni občutek celote zaokrožuje še jata kokoši in petelina na levem spodnjem robu slike.

Slika z naslovom Lipa, datirana v leto 1963, prikazuje to ravninsko prekmursko vas s cimpranimi hišami ob prašni poti, po kateri se počasi pomika leseni voz. Vanj sta vpreženi dve kravi, na vozu pa sedita mož in žena. Po dvorišču hiše, mimo katere se pravkar peljejo, stopa ženska, in desna vprežena žival obrača glavo v njeno smer. Umirjen ritem korakov, ki jih stopata živali, sovpada z umirjeno barvno lestvico zemeljskih tonov, ki jih prežarjata rdeča in rumena niansa obeh ženskih rut ter zeleno odevalo drevja in trave.

Po letnici najstarejše Jakobovo delo na razstavi pa je podoba mladega dekleta, ki zaliva lončnico, pelargonijo. Tak je tudi naslov slike, Dekle zaliva rože, naslikana 1961, na kateri mladenka v beli srajci in krilu z rumenim predpasnikom ter ruto na glavi opravlja to prijetno opravilo. Tudi skrb za cvetje, lončnice, pisano okrasje v in okoli hiše, šteje med kmečka opravila. Z bujnim cvetjem je gospodinja izkazovala svojo spretnost in skrbnost, prav idealizirana pa je tovrstna podoba, s katero smo med portreti kmečkih ljudi pridali še en folkloristično obarvan izraz. Dandanašnji, ko kmečki stan, poklic ali poslanica izzvenevata v nekih drugače razumljenih vrednostih, nas prav take sladkobne podobe vračajo v nostalgijo nekdanjih, lepših, časov.


Karel Jakob, Dekle zaliva rože, 1961, olje na platnu

Lajči Pandur, zadnji slikar iz omenjene prve prekmurske četverice umetnikov, je s sliko Prekmurec, datirano ok. 1938, predstavljen med tvorci kmečkih portretov. Podoba robustnega, v delavska oblačila odetega moža z rjavim pokrivalom na glavi, izžareva moč in zdravje kmečkega mladega moža, gospodarja in lastnika kmetije.

Portret kmeta iz leta 1957, ki ga je naslikal Ladislav Danč, prikazuje moža v zrelih, srednjih letih. Sedeč z iztegnjenima rokama spodvihanih rokavov, ki sta položeni na kolenih, z izrazom otožne zamišljenosti in tesno stisnjenih ustnic, kaže podobo nekoga, ki je neprestano izkuša tegobe in težave svojega stanu.

Ostareli kmet nas opazuje s slike slikarke Vere Simonič Blumenau, ki je upodobila Jožefa Simoniča, kmeta v Ivanjkovcih. Slika iz leta 1920 prikazuje njenega strica, očetovega brata, ki je kmetoval na družinski posesti. Možak je dočakal starost z opravljanjem težaškega kmečkega dela, ki je pustilo sledi na njegovem obličju. V starejši muzejski dokumentaciji je velik poudarek pridan detajlu, ki je naslikan v partiji upodobljenčevih ustnic. Te so nekoliko povešene v levo, zato je bilo delo opisno poimenovano "Portret paraliziranega" [1]. Četudi gre realno za posledico zdravstvenega stanja, pa nas otožne oči nagubanega obraza starčka opominjajo, da življenje in delo kmeta ni mačji kašelj.

Ljubiteljska slikarka Marija Zrim je naslikala sliko, ki prikazuje obiralke koruze med predahom in  malico na lesenem vozu, natovorjenim s koruzo. Solidno likovno delo je žene strnilo v skupino šestih figur, ki so piramidalno postavljene na in ob vozu. Sedeča mladenka je brez pokrivala, oblečena v modre hlače, in gleda na ostale kmečke žene, določene kot take z naglavnimi rutami. Vsaka zase je zatopljena v lastne misli ali posvečena malicanju, med njimi ni vzpostavljen trenutno noben odnos, kar pa se bo spremenilo, ko bodo nadaljevale z delom ter čakale, da voznik z vprego ali pa traktorjem pride po naložen voz in se bodo odpravili vsi skupaj na kmetijo.

Kot dokumentarno pojasnilo smo k posameznim likovnim delom dodali fotografije soboškega fotografa Jožeta Kološe – Kološa iz 50. let 20. stoletja. Razen dveh smo izbrali posnetke, ki jih hranimo samo v digitalizirani obliki in jih doslej še nismo javno predstavili.

Večkrat publicirana in umetniško izpopolnjena je fotografija Žetve, brez datacije, ki prikazuje mladenko s srpom na polju klasja. Tudi fotografija Mlatitve, prav tako brez datacije, je bila že objavljena, vsaj v spletnih virih, in gre za posnetek delovnega procesa ob mlatilnici s številnimi sodelujočimi. Tri doslej še neobjavljene fotografije pa hranimo kot negative in v digitalizirani obliki ter so iz let, ko je Kološa kot fotoreporter, poročevalec, delal za Pomurski obzornik, pozneje preimenovan v Pomurski Vestnik.

Iz leta 1955 je fotografija oranja polja s kravjo vprego, izbrana pa je zaradi lokacije, saj se delo vrši na polju med Mursko Soboto in Černelavci. V ozadju se vidijo hiše naselja ob ledavskem kanalu, ki je danes povsem pozidano.

Fotografija iz leta 1956 prikazuje trenje lanu na dvorišču pred domačijo. Zelo slikovito je ozadje, sence, ki padajo na belo pročelje izpod s slamo krite strehe, ter snopi lanu, ki čakajo na obdelavo. Sam nasmešek terice pa izkazuje namensko poziranje za potrebe fotoreportaže.

Trganje koruze na polju med koruznimi bilkami je fotografija, ki je bila tudi posneta leta 1956. Ženska pobira koruzne storže in jih odlaga v košaro na tleh, z izpraznjeno pa se ji približuje možak, ki bo košari zamenjal.

V vsakem teh posnetkov se prepoznava tudi umetniški element mojstra fotografije, ki je slovel po svoji potrpežljivosti, ko je želel ovekovečiti prizor, ki mu je vzbudil pozornost in je čakal na primerne atmosferične pogoje, da je dosegel tudi likovno dovršenost trenutka.  


[1] Dohodna knjiga kulturnozgodovinskega gradiva, dokumentacija Pomurskega muzeja Murska Sobota


Viri in literatura:

Vesti iz obmurskih krajev, v Ljudski glas, št. 20, let. IV, 15. 5. 1952

Šolska kronika, Šolsko leto 1951/1952, hrani Arhiv OŠ II Murska Sobota

SKUD Štefan Kovač je zbral 317 članov, v: Ljudski glas, št. 50 let. III, 20. 12. 1951

Dohodna knjiga kulturnozgodovinskega gradiva, dokumentacija Pomurskega muzeja Murska Sobota

Franc Obal, Feri Kühar - katalog retrospektivne razstave, 1984

Spletni vir: https://akropola.org/zito-simbol-zivljenjskih-ciklusov/ 

Umetnost Toneta Kralja, Med univerzalnostjo življenja in kmečkim izrazom slovenske identitete, razstavni katalog, Kostanjevica na Krki, 2010

Vojko Pogačar, Primož Premzl ur., Monografija Društva likovnih umetnikov Maribor ob stoletnici organizirane likovne dejavnosti v okoljih severovzhodne Slovenije, DLUM, 2020, str. 151