Žganjekuha

Kuhanje žganja (žganica, palinka) se je na Slovenskem razširilo v 1. polovici 19. stoletja in je bilo precej razširjena dejavnost kmečkega prebivalstva. V Prekmurju žgejo jeseni in pozimi, ko ni večjega kmečkega dela. Zaradi obdavčitve v 1. polovici 20. stoletja so žganje pogosto kuhali na skrivaj. Kakovost žganja je odvisna od nabranega in zavretega sadja ter potrpežljivosti "žganjarja". Žganje je destilat raznih skvašenih rastlinskih sokov. Več je sadnega sladkorja, večja je količina pridelanega žganja. Najpomembnejša priprava za kuhanje žganja je bakren kotel iz dveh delov: spodnjega dela in kape. Žganje je kuhano iz sliv, vina, jabolk, hrušk, vinskih tropin, češenj in drugega razpoložljivega sadja. Prvo žganje, ki priteče iz kotla, je plaviš, đarkan, đarkenj, ficko, cik; drugo dobra palinka, žganica, šnops; zadnje je najga, plaviš, prunt. Žganja se je veliko spilo, vedno pa je bilo pri hiđi za vrastvo ali zdravilo.

 

    top

    X

    Grad je do nadaljnjega zaprt za ogled

    24.10.- 30.11.2020