Lončarstvo

Lončarstvo štejemo med najstarejše obrti. Geografsko in zaradi različnosti pri izdelkih ločimo dve skupini prekmurskih lončarjev: filovsko in goričko. Lončarji dobrovniške in bogojinske župnije so se začeli v 18. stoletju združevati v cehe. Konec 19. stoletja naj bi bilo po ustnem izročilu v Filovcih 90 lončarjev. Filovski lončarji so bili znani po črno žgani posodi. Veliko lončarjev je bilo tudi na Kobilju, kjer je zadnji lončar prenehal delati leta 1960. Središče goričkih lončarjev so bili Moščanci, lončarili pa so bili tudi v Pečarovcih, Lončarovcih, Fokovcih. V soboškem okraju je bilo leta 1927 54 delujočih lončarjev, v začetku petdesetih let še 40, leta 1957 pa 29 lončarskih delavnic. S pojavom cenejše kovinske posode je lončarstvo začelo izginjati.

Lončarske delavnice in izdelki

Lončarstvo štejemo med najstarejše obrti. Geografsko in zaradi različnosti pri izdelkih ločimo dve skupini prekmurskih lončarjev: filovsko in goričko.

Gorički lončar Adolf Hašaj iz Kuzme

Gorički lončar Adolf Hašaj (1941–1993), je v sebi združeval sproščeno, neobremenjeno (ljudsko) umetnost, rokodelstvo in lončarsko znanje

Karel Šalamon in mladi lončarji na OŠ Grad

Ob lončarskem vretenu so odraščale generacije, ki so vzljubile glino in bodo veščine lončarjenja odnesle v življenje.

Štefan Zelko in črna keramika

Lončar Štefan Zelko in Karel Šalamun, ki za sebe pravi, da je keramik, sta pravi naslov za žganje lončevine na črno. V peči pri OŠ Grad sta žgala od amaterske, lončarske in umetniške izdelke.