Štefan Zelko in črna keramika
Tradicionalni gorički lončar Štefan Zelko je predstavnik žive kulturne dediščine in vpisan v Register nesnovne kulturne dediščine, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Je eden od mojstrov, ki kljub hitrim spremembam v načinu življenja, ohranjajo tradicionalna znanja in veščine ter te predajajo drugim. Redno sodeluje z etnologi, ponudniki turističnih in pedagoških programov in drugimi lončarji, pridobiva nova znanja ter spoznava tudi druge načine dela, priprave gline in tehnike žganja gline.
Zvest ostaja tradicionalnemu lončarstvu.
Štefan Zelko živi in dela v Lemerju. Od leta 1989, ko se je primožil v Lemerje in prijavil obrt, v mali priročni delavnici na vretenu na nožni pogon nastajajo tradicionalni lončarski izdelki, ki se žgejo v kopasti peči. Izhaja iz lončarske družine Zelko iz Pečarovcev. Znanja in veščine je pridobival v očetovi delavnici. Njegovi prvi spomini na lončarsko vreteno niso povezani z izdelavo lončevine, temveč z igro.
Sam pravi, da je kot otrok pomagal le pri pripravi gline in zaključnih delih. V očetovi delavnici je pomagal pri izdelavi cvetličnih lončkov, ki so jih izdelovali s pomočjo kalupa. Otroci so lončarsko vreteno raje uporabljali kot igračo - vrtiljak. Delo na vretenu ga je začelo zanimati šele po končani osnovni šoli. Po prigovarjanju očeta je začel svojo lončarsko pot.
Kot bi pisal
Mojster pravi, da ko enkrat začneš z delom na vretenu, ne moreš odnehati. Glina zasvoji. Še posebej če nastanejo izdelki, kot si jih želiš. Da takšni nastanejo, je potrebno veliko vaje. »Včasih tudi po celem dnevu lončarjenja ne nastane izdelek, dovolj dober, da gre v peč«, opisuje mojster svojo izkušnjo z učenjem lončarjenja. "Poleg vztrajnosti je potrebna še velika mera samokritičnosti, ki se pozneje obrestuje v kakovostnih izdelkih", pravi Štefan.
Štefan Zelko redno sodeluje tudi z drugimi lončarji po Sloveniji. Eden od njih je keramik Urban Magušar iz Radovljice. Tam je Štefan spoznal solno žganje, v katerem bi se rad preizkusil tudi sam. V Magušarjevi hiši, kjer se udeležuje festivalov, je spoznal tudi svetovno znanega japonskega lončarja Takshija Yasudo. Ta ga je navdušil predvsem z izjavo, da na Japonskem dedi kopljejo glino za vnuke. Pri tem ne gre le za oskrbo z materialom, temveč za zagotovilo, da lončarstvo prehaja na naslednjo generacijo, kot cenjena družinska obrt.
Znanje in spretnosti prenaša na mlade v številnih delavnicah in priložnostih. O delu z otroci pravi: "Delo na vretenu je zahtevno. Učenci spretnost oblikovanja gline na vretenu lahko obvladajo do določene mere. Osnovne prvine oblikovanja tradicionalnih izdelkov predvsem mlajši učenci dosežejo v kratkem času. Ko nastopi čas za izpopolnjevanja izdelkov, večina odneha. Z mladimi sodeluje na Osnovni šoli Grad, delavnice izvaja v Števanovcih v Porabju in kot mentor sodeluje s Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Več o sodelovanju lahko preberete v zbornikih R5, kjer so srednješolci, ki so se udeleževali šol v naravi v Prekmurju, povzeli nove izkušnje in dokumentirali dogajanje.
|
|
 2014, str. 146-157, tukaj |
2017, str. 156-161, tukaj
Z Javnim zavodom Krajinski park Goričko je sodeloval leta 2017 in skupaj z Karelom Šalamonom iz OŠ Grad prevzel mentorstvo ustvarjalcem iz Slovenije in Avstrije. Udeleženci so okviru projekta 321 GO v petdnevni delavnici utrjevali osnovne lončarske veščine, spoznavali delo Adolfa Hašaja ter pripravili in odžgali na črno. O delavnici so poročali tudi mediji več…
Štefan Zelko in Karel Šalamon sta odlična lončarja in pedagoga
Hiša se začne graditi pri temeljih, pisker pri dnu
Lončarjenja se mladi in starejši tečajniki učijo v različnih delavnicah po Sloveniji. Nekateri med njimi iščejo dejavnost, s katero zapolnijo prosti čas in se sprostijo. Drugi iščejo dejavnost, s katero bodo lahko tudi zaslužili. Večinoma gre za nekajdnevne delavnice, kjer se udeleženci naučijo osnovnega oblikovanja gline na vretenu. To še ni lončarstvo.
Mojster ocenjuje, da je problem priučevanja mladih lončarjev predvsem v kratkem času usvajanja veščine in prehitrem izdelovanju končnih izdelkov. Premalo časa posvetijo osnovnim fazam izdelave izdelkov. Obvladovanje osnovnega materiala – gline v različnih variacijah zahteva potrpežljivost in vajo. Prvi, po besedah mojstra, ustrezni izdelki, nastanejo po letih vaje. Mladi želijo izdelke končati v čim krajšem času, ne glede na to ali je izdelek dovršen. Ne le potrpežljivost, tudi samokritičnost vodi do tradicionalnih, uporabnih izdelkov.
Ko vrtim vreteno, je kot bi pisal
Številni obiskovalci so ob obisku Prekmurja spremljali mojstra pri izdelavi izdelka na vretenu. Iz kepe gline v nekaj minutah zraste pisker ali pütra. Stvar izgleda nadvse preprosta. Pa ni! Kot bi pisal, opiše svoje delo Štefan. Že centriranje kosa gline na vretenu in prvi obrat, ostajata za veliko ljudi neizvedljiva. Vsi, ki se preizkusijo pri delu na vretenu priznavajo, da ni lahko začeti. Ko pa začnejo, ne morejo odnehati.
Mojster sprejema skupine tudi v svoji delavnici. Za ta namen preureja večji prostor, kjer bo lahko obiskovalcem predstavil svoje znanje in izdelke.
Dugi pisker je dugi pisker, pa pika.
Tradicionalni lončarji dajejo prednost uporabnosti pred umetniško svobodo, ki jo glina omogoča. Lončarji so bili v preteklosti vezani na prodajo izdelkov večinoma na sejmih. Pri prodaji je bil pomemben tudi videz lončevine, ki je bil tudi neke vrste razpoznavni znak lončarja. Ljudje so jo kupovali za uporabo zato so zahtevali še trpežnost in funkcionalnost.
Odločilni so bili predvsem debeli robovi in preizkušeni modeli. Nihče ne bi kupil ročke, ki vleče pod sebe. Okrasitev je bila minimalna, a dovolj prepoznavna, da so kupci prepoznali določenega lončarja. Tudi pri obliki niso imeli velike svobode. Kupci so prepoznali izdelke po obliki in jih takšne iskali. Za eksperimentiranje z osnovnimi oblikami ni bilo veliko prostora.
Črno žganje
Črna keramika se je v preteklosti izdelovala za shranjevanje tekočin. Pogoste so bile vaze iz črne keramike na pokopališčih. Nadomestile so jih na črno barvane plastične posode. Z pojavom cenejšega plastičnega posodja so tradicionalne lončarske posode postale manj iskane in predrage.
Kako nastane črna keramika? Za črno žganje je potrebna kopasta lončarska peč, ki omogoča ustvarjanje redukcijske atmosfere. Suhe izdelke je pred žganjem potrebno spolirati. Nato jih lončar zloži v peč. Odprtino za nalaganje peči zapre in začne kuriti z lahkim ognjem. Največjo temperaturo ognja lončar doseže z smolnatimi koreninami rdečega bora, ki gori 5-6 ur. Intenzivnost kurjenja postopoma povečuje, dvig temperature pa uravnava z odpiranjem in zapiranjem ustreznih odprtin na peči. Z namenom, da bi izdelki dobili značilno črno črepinjo, hkrati pa bi se zmanjšala njena poroznost, je potrebno žganje zaključiti s hitrim zapiranjem peči. Pri tem lončarju pomagata še eden ali dva pomočnika. Najprej je potrebno zapreti oddušnike, nato pa dati na žerjavico v vsakem kurišču redukcijsko sredstvo. Med zapiranjem kurišč in dimne odprtine se odvija pravi boj z ognjem. V hlastanju za kisikom plamen sili skozi vsako odprtino in najmanjšo razpoko na peči, zato lončar in pomočnika z energičnimi potezami s pomočjo gline ukrotijo ogenj, kar je ključni pogoj za ustvaritev redukcijske atmosfere v kateri se rdeči diželezov trioksid (Fe2O3) reducira v črni triželezov tetraoksid (Fe3O4). Temperatura začne počasi upadati. Po približno 36 urah je peč toliko ohlajena, da jo lahko odpremo in izdelke vzamemo iz nje. (K. Šalamon)
Štefan Zelko je eden redkih mojstrov, ki zna kopasto peč za črno žganje tudi zgraditi. Ena od teh peči stoji pri Osnovni šoli Grad. Peč je velika in le redko jo napolnijo, da lahko odžgejo „na črno„. Mojster je problem rešil na mojstrski način. Izdelal je mobilno, manjšo peč v kateri lahko žge lončevino tudi na črno.
Samo pravi mojster lahko izdela mobilno lončarsko peč
Črno žganje v umetnosti
Glina omogoča več, kot le izdelovanje uporabnih izdelkov. Lahko je vez med tradicionalno veščino črnega žganja in umetniškim izražanjem. Razstava skulptur umetnikov, članov Zveze društva slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU), iz črno žganje gline je bila na gradu med 3. aprilom in 6. junijem 2012. Skulpture, ki so počrnele v poletju 2011 med žganjem v lončarski peči Osnovne šole Grad in ob pomoči lončarja Štefana Zelka in Karla Šalamona.
Razstava na gradu Grad 2012
Spremljevalni program Unicum 2012 je potekal pri Gradu na Goričkem Razstavljali so vabljeni akademski umetniki in dijaki Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Dragica Čadež, Mojca Černič Pretnar, Meta Kastelic, Damijan Kracina, Paola Korošec, Eva Peterson Lenassi, Boštjan Novak, Sonja Tavčar Skaberne, Mojca Smerdu, Urša Toman, Katarina Toman Kracina, Danica Žbontar IN Sebastjan Obla, Ana Marija Šparovec, Urša Prek, Petra Kastelic, Ajda Bertok, Ana Lekše, Tina Berdajs. Na črno sta žgala Štefan Zelko in Karel Šalamon.
Leta 2011 je nastal film Črno Black. Posnel ga je Damjan Kracina in v objektiv ujel nastanek lončene posode s poudarkom na procesu črnega žganja. Film si lahko ogledate tukaj.
