Zgodovina območja

Območje Goričkega je bilo skozi svojo zgodovino vedno bolj ali manj poraščeno z gozdovi in zato nikoli gosto naseljeno. Sledovi naselbin v zgodnjih poselitvenih obdobjih so bili potrjeni na njegovih obrobjih oziroma porečjih Ledave, Krke in Kobiljanskega potoka. Znani so ostanki rimskih naselbin in gomilnih grobišč. Rimski zasedbi je sledila slovanska naselitev v 9. stoletju. Sledil je prodor Madžarov v 12. stoletju, ki so območje dokončno vključili v svoj civilno- in cerkvenoupravni sistem. Goričko je od takrat pa vse do leta 1919 spadalo pod Železno županijo (Vas) ter škofiji v Györu in nato v Sombotelu (Szombathely).
Umiritvi razmer po stoletjih vojn v panonski nižini je sledila delitev fevdalne zemlje in ponovna kolonizacija. Fevdalni gospodje - največji med njimi Amadejci in nato Széchyji - so na svojih posestvih naseljevali predvsem okoliško slovensko prebivalstvo, ob zahodni meji nemško, ob vzhodni pa so živeli Madžari. Največje fevdalno zemljišče gornjega Prekmurja se je formiralo okoli gradu Gornja Lendava (Grad)
V drugi polovici 19. stoletja je za Goričko kot območje izrazito ekstenzivnega kmetovanja predvsem pomembna zemljiška odveza, ki tlačane spremeni v najemne delavce. Tu so začetki množičnih migracij delovne sile: sezonskih ali trajnih izseljevanj. Na prelomu stoletja naj bi za zaslužkom odšla tretjina goričkega prebivalstva.

Kratka zgodovina Goričkega

13. stoletje grad v vasi Grad je bil civilno-upravno in vojaško središče Slovenske krajine. Takratni lastnik gradu in posestva okoli, grof Nikolaj, je posest zelo razširil. Naslednji lastniki, rodbina Amade, so se izkazali v bojih, si pridobili nazive in posest razširili vse do Murske Sobote.

Slovensko Porabje

Od Gornjega Senika in vse do Fertőda pri Nežiderskem jezeru je bila postavljena dvojna žična ograja z vmesno ograja iz bodeče žice, ki je bila pod električno napetostjo.

top