Kratka zgodovina Goričkega

4.000 pr.n.št. (mlajša kamena doba) – najdbe večih kamnitih orodij, predvsem kamnitih sekir, po celotnem današnjem Goričkem.

Med 4.000 in 2.300 pr.n.št. (bakrena doba) – možne naselbinske ostaline na območju današnjih vasi Puconci, Bukovnica, Hodoš in Kobilje. Odkritih je bilo več večjih jam v katerih so bile najdene lončenine (bivalne polzemljanke) in arhitekturnih ostalin (primitivna bivališča). V tem obdobju je bilo območje Goričkega slabo poseljeno.

750 pr.n.št. – 5. stoletje - Iz antično - rimskega obdobja je najdenih precej gomilnih grobišč s posmrtnimi ostanki, naselbin ne poznamo, saj je območje odmaknjeno in slabo povezano z rimskimi potmi.

5. do 12. stoletje (zgodnji srednji vek) najdena naselbina pri rotundi v Selu. Naselitev Slovanov v 6. stoletju. V 9. stoletju madžarski vdori in njihova dokončna ustalitev.

Konec 11. stoletja – vzhodni del Goričkega je del madžarske Stražne krajine (Őrség). Mejno – obrambni pas so varovale stražniške naselbine na območju današnjega Hodoša, Dankovec in Strehovec.

Na začetku 12. stoletja se je obrambna meja pomaknila proti vzhodu današnjega Goričkega. Dokončno je bila vpeljana ogrska civilna županijska in cerkvena škofijska ureditev. Območje formalno postane del ogrske kraljevine, civilno-upravno spada pod upravo Železne županije. Zaradi svojega obrambnega značaja in zaradi obsežnih goričkih gozdov je bilo območje slabo naseljeno. Prvi znani zemljiški lastniki so bili jobagioni (nižje plemstvo, ki jim je kraljevi župan podelil obrambne in upravne funkcije) in fevdalne družine, ki so posest dobile v dar ali fevd.

13. stoletje grad v vasi Grad je bil civilno-upravno in vojaško središče Slovenske krajine. Takratni lastnik gradu in posestva okoli, grof Nikolaj, je posest zelo razširil. Naslednji lastniki, rodbina Amade, so se izkazali v bojih, si pridobili nazive in posest razširili vse do Murske Sobote.

14. in 15. stoletje (pozni srednji vek) nastanek posameznih vasi, povezane so bile z gradom Grad. Rodbina Széchy je bila naslednja rodbina, ki ji je bilo podeljeno že osvojeno ozemlje z gradom. Le ta je posestvo razširila na zemljišče Dobra (današnja Avstrija).

16. stoletje je območje pretresla turška vojna z njihovimi vpadi oz. zasedba velikega dela Ogrske, ki je razpadla na tri dele. Območje je po napadih dolgo ostalo brez zaščite in obrambe. To je povzročilo številne migracije ljudi, saj je bilo veliko krajev izropanih in požganih, razvile so se kužne bolezni.

Do konca 17. stoletja je bila rodbina Batthyányi ena najmočnejših ogrskih rodbin, ki so bili tudi največji fevdalni posestnik v Prekmurju. Posestvo si je razdelilo več rodbin. Zemljiški gospodje so poskrbeli za nove koloniste, slovenskega in hrvaškega izvora.

V fevdalne odnose je vedno bolj posegal vladar in s tem krepil svojo in državno vlogo.

18. stoletje je prineslo ogromno reform, v času novih absolutnih vladarjev. Bilo je veliko zapuščenih zemljišč zaradi velikih dajatev, obvezne tlake in slabe rodovitnosti zemlje. Prebivalci Goričkega so na sezonsko delo odhajali v druge županije.

V 19. stoletju je na Ogrskem razpadla fevdalna država, to obdobje so spremljale mnoge reforme – davčne, uvajanje vojaške obveznosti, obvezno šolstvo. V času oblikovanja Avstro-Ogrske monarhije so tlačane spremenili v najemne delavce, kar se je obrestovalo z izrednim prirastkom prebivalstva skoraj za polovico. Zgodil se je velik demografski preobrat, vendar pa je pospešena industrializacija zopet povzročila migracije ljudi iz vasi v mesta, v gospodarsko razvitejše pokrajine znotraj monarhije ali celo v Ameriko.

Zaradi migracij v začetku 20. stoletja, ki ga je povzročil gospodarski zagon, je Goričko začelo zopet zaostajati. Tukajšnjih posesti se gospodarski razvoj ni dotaknil, le ta so bila v glavnem zadolžena, kmetje svoje zemlje niso imeli. V tem obdobju je odšla tretjina celotnega goričkega prebivalstva.

Po letu 1918 so preko cerkva, verskih šol in domačih duhovnikov (širitev slovenskih knjig, bogoslužje v domačem jeziku), intenzivno začeli z zahtevami po avtonomiji in vzbujanjem politične narodne zavesti.

1919 je območje današnjega Prekmurja zasedla vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Mejo z Avstrijo je določila saintgermenska pogodba leta 1919, z Madžarsko pa trianonska pogodba leta 1920. Nova državna meja je sledila etični podobi prostora in je bila politični kompromis. Najbolj ostro je posegla z razdelitvijo Goričkega na današnji prekmurski del v Sloveniji in na porabski del v Madžarski, ki je razdelilo družine in posesti. Načeloma je združitev z novo državo ugodno vplival na razvoj naših krajev, vendar ne za dolgo, kar je povzročila agrarna reforma, kot tudi slaba zemlja za obdelavo in prevelike odškodnine. To je zopet povzročilo množične migracije.

Podobe ljudi in krajine sta takrat v fotografski objektiv ujela fotografa Jerolim Purač (1897-1078) in Alojz Sbüll (1899–1995). Podobe Goričkega in Pomurja so zbrane v Katalogu k razstavi fotografij iz zbirk Marka Krenna, dr. Nikolaja Szepessyja, Alojza Sbülla ml. in Stanke Dešnik z naslovom Iden dojgemat-Prekmurje in Prekmurci skozi objektiv Purača in Sbülla med leti 1925−1945.

1941 so Prekmurje najprej zasedla nemška, nato pa še madžarska vojska. Goričko je vojno obdobje preživelo relativno mirno, večje je bilo le splošno pomanjkanje. Na to območje so se umikali in skrivali številni begunci. Prva prekmurska partizanska enota je skupaj z Rdečo armado po petih tednih hudih bojev razbili utrjene položaje nemške vojske ob Muri in Kučnici.

Leta 1945 je bilo Prekmurje osvobojeno.

V 60.–ih letih so prebivalci začeli živeti bolje kot kdaj prej, dobili so elektriko, cestne povezave in javni prevoz. Z agrarno reformo so dobili nekaj dodatne zemlje, razvoj industrije pa je omogočila zaposlovanja.

VERSTVO

Krščanstvo se je tod širilo že od 8. stoletja. Najstarejše župnije na območju KPG so tiste iz srednjega veka (Grad, Dolenci, Sv. Jurij, Kančevci, Gornji Petrovci, Kobilje, Bogojina, Dobrovnik, Markovci). V 16. stoletju je verstvo pretresla reformacija. V tistem času se je vera širila iz gradov v župnije in od tam naprej na prebivalstvo. Novo vero so hitro sprejeli gospodje Széchyji in Batthyányi in sicer protestantizem. V začetku 17. stoletju so bile vse župnije v upravljanju protestantov, evangeličanov in kalvincev, vendar ne za dolgo. Območje je zajela rekatolizacija, naprej Batthyánye, nato pa še Széchyje. Po ustavitvi turških nevarnosti se je pričela protireformacija, ko je bilo zahtevano, da morajo biti vse prvotno katoliške cerkve vrnjene katolikom. Kasneje v 19. stoletju so cerkve bile pomembne pri širjenju šolstva. Po letu 2018 je bilo vso slovensko narodno delovanje omejeno na krog Cerkve in domačih duhovnikov, ki so s širitvijo slovenskih knjig, bogoslužjem v domačem jeziku in zahtevami po avtonomiji pomagali pri oblikovanju narodne zavesti. Danes na naših tleh v sožitju živijo katoličani, evangeličani in binkoštni pripadniki ver.

    VRH