Delavnico so imeli lončarji navadno v ločenem prostoru v hiši ali poleg nje, včasih na dvorišču v zidanih ali lesenih stavbah. Če je bila ločeno na dvorišču, je navadno obrt označeval velik napis, obešen pred delavnico.

Glavna orodja in pripomočki lončarjev so: lončarsko vreteno (šajba); mlin za mletje ilovice; mlin za mletje barve (siják); usnjena krpa (škramec), s katerim si lončar pomaga oblikovati posodo; kos stekla ali lesa (šprigla), s katero vleče posodo navzgor; goba za glajenje posode; manjši kosi lesa za izdelovanje vzorcev v surovo posodo; žica (drout), s katerim odreže posodo in jo postavi sušit; posebno oblikovana deska (leis), s katerim dvigne posodo z vretena in jo postavi sušit, votli kos oblikovane gline (kukujca) z vtaknjenim gosjim peresom, s katerim riše po izdelku.

Jelka Pšajd o lončarstvu: Peč so imeli lončarji na dvorišču in so si jo navadno sezidali sami. Gorički lončarji so tudi žgali črno posodo, vendar veliko manj kot filovski. V glavnem so delali glazirano posodo (oblijano), pa tudi enkrat žgano posodo (prousto) ali biskvitno žganje. Največ so prousto žgali lonce, ki so jih uporabljali za kuhanje svinjske hrane. Za oblijano posodo so enkrat žgano posodo, ko je bila že ohlajena, vzeli iz peči. Ohlajeno posodo so obrisali ter znotraj in zunaj oblili (oblijali) s kupljeno barvo, zmleto v ročnih žrmljah. Tako oblijano ali dodatno okrašeno so dali še enkrat žgat v peč; zazidali in zamazali so glavni vhod, preostalih odprtin pa niso zapirali. Žgali so, dokler se ni barva – glazura stalila. Ohlajeno enkrat žgano posodo so z belo glino (naravni obliv) ali barvo (bajso) poškropili – to so poznejše lise, nato posodo polili z rumeno bajso – to so poznejše rjavo-črne lise, celo posodo pa polili še s prozorno glazuro (oblijalom), skozi katero so se videle predhodne barve (Novak 1951: 122–123). Hkrati so bile barvne glazure ne samo neprepustne, ampak tudi okras. Izdelke, predvsem posodo, so krasili tudi tako, da so na posušeni, nežgani izdelek poslikali z barvo gline (npr. 70 odstotkov gline, 30 odstotkov glini dodane barve) okrasje in dali žgat. Še največ plastičnih reber, ki so dodatno nanesene na nežgano (napol suho) posodo s prsti ali z glavnikastim predmetom, je na večjih izdelkih, na primer loncih za žganjekuho. Vrezane valovnice ali geometrijske like so redkeje izdelovali na nežgano posodo in jo oblili z barvno glazuro, na primer na amfori in vrču. 

Literatura in viri:
NOVAK, Vilko: Lončarstvo v Prekmurju. Slovenski etnograf, 1951, 111–130.

 

 

Prekmurski lončarji so razlikovali: po obliki plitvo in globoko posodo, po barvi črno, belo in pisano (krašeno z oksidi in glazirano). Okrašeni lončeni izdelki so delo Adolfa Hašaja iz Kuzme. Njegovi izdelki so bili prepoznavni po poslikani beli glazuri in znakom HA na dnu posode. Uporabni izdelki so delo različnih lončarjev, novejši izdelki kažejo na upoštevanje starega, hkrati pa starim oblikam dajejo novo vsebino uporabnosti. Tudi v novejših okrasnih izdelkih je videti podobnosti s starimi, predvsem usmerjenost v pomanjšanje originalnih uporabnih izdelkov.