Lončarstvo

Lončarstvo štejemo med najstarejše obrti. Lončarji dobrovniške in bogojinske župnije so se začeli v 18. stoletju združevati v cehe. Geografsko in zaradi različnosti pri izdelkih ločimo dve skupini prekmurskih lončarjev: filovsko in goričko. Konec 19. stoletja naj bi bilo po ustnem izročilu v Filovcih 90 lončarjev. Filovski lončarji so bili znani po črno žgani posodi. Veliko lončarjev je bilo tudi na Kobilju, kjer je zadnji lončar prenehal delati leta 1960. Središče goričkih lončarjev so bili Moščanci, lončarili pa so bili tudi v Pečarovcih, Lončarovcih, Fokovcih. V soboškem okraju je bilo leta 1927 54 delujočih lončarjev, v začetku petdesetih let še 40, leta 1957 pa 29 lončarskih delavnic. S pojavom cenejše kovinske posode je lončarstvo začelo izginjati.

Lončarske delavnice in izdelki

Delavnico so imeli lončarji navadno v ločenem prostoru v hiši ali poleg nje, včasih na dvorišču v zidanih ali lesenih stavbah. Če je bila ločeno na dvorišču, je navadno obrt označeval velik napis, obešen pred delavnico.Lončarstvo štejemo med najstarejše obrti. Lončarji dobrovniške in bogojinske župnije so se začeli v 18. stoletju združevati v cehe. Geografsko in zaradi različnosti pri izdelkih ločimo dve skupini prekmurskih lončarjev: filovsko in goričko. Konec 19. stoletja naj bi bilo po ustnem izročilu v Filovcih 90 lončarjev. Filovski lončarji so bili znani po črno žgani posodi. Veliko lončarjev je bilo tudi na Kobilju, kjer je zadnji lončar prenehal delati leta 1960. Središče goričkih lončarjev so bili Moščanci, lončarili pa so bili tudi v Pečarovcih, Lončarovcih, Fokovcih. V soboškem okraju je bilo leta 1927 54 delujočih lončarjev, v začetku petdesetih let že 40, leta 1957 pa 29 lončarskih delavnic. S pojavom cenejše kovinske posode je lončarstvo začelo izginjati.   Lončeni izdelki   Prekmurski lončarji so razlikovali: po obliki plitvo in globoko posodo, po barvi črno, belo in pisano (krašeno z oksidi in glazirano). Okrašeni lončeni izdelki so delo Adolfa Hašaja iz Kuzme. Njegovi izdelki so bili prepoznavni po poslikani beli glazuri in znakom HA na dnu posode. Uporabni izdelki so delo različnih lončarjev, novejši izdelki kažejo na upoštevanje starega, hkrati pa starim oblikam dajejo novo vsebino uporabnosti. Tudi v novejših okrasnih izdelkih je videti podobnosti s starimi, predvsem usmerjenost v pomanjšanje originalnih uporabnih izdelkov.

Gorički lončar Adolf Hašaj iz Kuzme

Jelka Pšajd Gorički lončar Adolf Hašaj  Gorički lončar Adolf Hašaj (1941–1993),  je v sebi združeval sproščeno, neobremenjeno (ljudsko) umetnost, rokodelstvo in lončarsko znanje, pod svoje izdelke pa se je podpisal z znakom HA (Hašaj Adolf). V Prekmurju sta delovali dve skupini lončarjev: filovska in gorička. Središče goričkih lončarjev so bili Moščanci in Pečarovci. Iz Moščancev izhaja znana družina Hašaj, v kateri so lončarile tri generacije: oče, Štefan, sinovi Ludvik, Štefan in Ivan ter vnuk Adolf. Adolf Hašaj, lončar iz Kuzme, je od drugih prekmurskih lončarjev na sejmih izstopal po beli posodi, poslikani s cvetličnimi motivi. Zaradi tega so za Adolfa rekli, da ni bil »tipično prekmurski«.  Res je belo glazuro in tehniko poslikave prinesel z Gradiščanskega (Burgenland), kjer je nekaj let delal. Tam se je izpopolnil v znanju izdelave glazur in poslikave, njegovi cvetlični vzorci pa so vpliv madžarskega in avstrijskega prostora. Tako imamo na eni strani lončarje, ki so pri načinu okraševanja in glaziranja ostali »tipično prekmurski«, čeprav so znanje pridobivali tudi na Gradiščanskem ali v sosednjih madžarskih vaseh. Na drugi strani pa je Adolf Hašaj, ki je pridobljeno znanje tudi uporabljal; še več, z belo glazuro in s cvetlično poslikavo se je tako zelo razlikoval od drugih prekmurskih lončarjev, da mu proti koncu življenja ni bilo več treba prodajati na sejmih. Zaradi njegove prepoznavnosti so kupci izdelke kupovali kar pri njem doma. Po vrnitvi z Gradiščanskega je prenehal s starimi tradicionalnimi načini glaziranja in se posvetil samo beli glazuri in cvetlični poslikavi, gline pa ni več kopal doma, temveč jo je – ker je bila boljša podlaga za njegovo belo glazuro – kupoval v Stoobu. V tujini pridobljene znanje in izkušnje je prinesel domov, v tradicionalno okolje, iz katerega je izhajal. In prav ta barvitost njegovih izdelkov je privlačila in navduševala kupce na sejmih. Gotovo je bil to plod njegove svobodne umetniške duše, da se ni ukvarjal z detajli, ampak je s čopičem po posodi sproščeno vlekel poteze; vztrajal pa je pri tradicionalnih oblikah izdelovanja posode/izdelkov. Ni prenesel serijskega in količinskega izdelovanja ter časovnih pritiskov trgovskega podjetja Dom. Ni stremel za serijsko proizvodnjo, njegova düša je bila umetniška. Glino so gorički lončarji kopali v domačih nahajališčih. Pri tem delu je pomagala cela družina (otroci in žena). Delavnico so imeli kar v hiši, v sobi, razen Ludvika in Adolfa Hašaja iz Kuzme, ki sta imela posebno leseno delavnico na dvorišču. Priprava ilovice je bila lončarjevo delo, pomagali so mu tudi žena ali otroci. Glavna orodja in pripomočki lončarjev so: lončarsko vreteno (šajba); mlin za mletje ilovice; mlin za mletje barve (siják); usnjena krpa (škramec), s katerim si lončar pomaga oblikovati posodo; kos stekla ali lesa (šprigla), s katero vleče posodo navzgor; goba za glajenje posode; manjši kosi lesa za izdelovanje vzorcev v surovo posodo; žica (drout), s katerim odreže posodo in jo postavi sušit; posebno oblikovana deska (leis), s katerim dvigne posodo z vretena in jo postavi sušit, votli kos oblikovane gline (kukujca) z vtaknjenim gosjim peresom, s katerim riše po izdelku. Peč so imeli lončarji na dvorišču in so si jo navadno sezidali sami. Gorički lončarji so tudi žgali črno posodo, vendar veliko manj kot filovski. V glavnem so delali glazirano posodo (oblijano), pa tudi enkrat žgano posodo (prousto) ali biskvitno žganje. Največ so prousto žgali lonce, ki so jih uporabljali za kuhanje svinjske hrane. Za oblijano posodo so enkrat žgano posodo, ko je bila že ohlajena, vzeli iz peči. Ohlajeno posodo so obrisali ter znotraj in zunaj oblili (oblijali) s kupljeno barvo, zmleto v ročnih žrmljah. Tako oblijano ali dodatno okrašeno so dali še enkrat žgat v peč; zazidali in zamazali so glavni vhod, preostalih odprtin pa niso zapirali. Žgali so, dokler se ni barva – glazura stalila. Ohlajeno enkrat žgano posodo so z belo glino (naravni obliv) ali barvo (bajso) poškropili – to so poznejše lise, nato posodo polili z rumeno bajso – to so poznejše rjavo-črne lise, celo posodo pa polili še s prozorno glazuro (oblijalom), skozi katero so se videle predhodne barve (Novak 1951: 122–123). Hkrati so bile barvne glazure ne samo neprepustne, ampak tudi okras. Izdelke, predvsem posodo, so krasili tudi tako, da so na posušeni, nežgani izdelek poslikali z barvo gline (npr. 70 odstotkov gline, 30 odstotkov glini dodane barve) okrasje in dali žgat. Še največ plastičnih reber, ki so dodatno nanesene na nežgano (napol suho) posodo s prsti ali z glavnikastim predmetom, je na večjih izdelkih, na primer loncih za žganjekuho. Vrezane valovnice ali geometrijske like so redkeje izdelovali na nežgano posodo in jo oblili z barvno glazuro, na primer na amfori in vrču. Adolf Hašaj je inglazurno tehniko poslikavanja spoznal in osvojil na Gradiščanskem in jo po prihodu domov v Kuzmo tudi največ uporabljal. Ko je po letu 1965 začela na trg prihajati plastična posoda, je nastala t. i. lončarska kriza. Lončarji svojih izdelkov niso več mogli prodajati, zato je nekaj posameznikov odšlo delat na Gradiščansko. Že leta 1951 so gorički  lončarji pisali Ministrstvu za lokalno industrijo v Ljubljani za izdajo dovoljenja za prodajo izdelkov na sejmih v vaseh okraja Murske Sobote: »Vsi zgoraj navedeni lončarji izdelujemo doma lončarske razne izdelke, katere pa ne moremo prodajati po sejmih v okraju Murska Sobota ter nam isti ležijo in se kopičijo doma, tako, da ne vemo kam z istimi a davek pa moramo kljub temu redno plačevati, poleg tega pa imamo velike režijske stroške z nabavljanjem drv, glajenke in gline in smo v zvezi s tem v finančnih poteškočah in tudi nimamo nobene perspektive za v bodoče. Radi tega vsi zgoraj navedeni lončarji prosimo naslov, da nam ide na roko ter nam izda dovoljenje, da bomo v bodoče smeli svoje izdelke prodajati v okraju na sejmih kot to lahko prodajajo lončarji po drugih okrajih, ker v nasprotnem slučaju bi morali postopoma odpovedati lončarji obrt, kar pa mislimo, da ne bi bilo prav z oziroma na to, ker je že itak lončarjev malo.« 1 Okoli leta 1973 je nastala še afera s svinčeno glazuro, ko posode niso smeli več oblivati s to, temveč s kositrno glazuro; s tem se je zmanjšala tudi kakovost glazure.  Lončar, ki je še naprej uporabljal svinčeno glazuro, je bil denarno kaznovan; izdelke pa so morali preverjati z analizo. 1 Dokument – prošnja za dovoljenje prodaje lončarskih izdelkov na sejmih v okraju Murska Sobota, 7. 10. 1951, original hrani Tomaž Hašaj, Pečarovci  Literatura in viri: NOVAK, Vilko: Lončarstvo v Prekmurju. Slovenski etnograf, 1951, 111–130. KONESTABO, Nataša: Doneski k podeželskemu lončarstvu v Prekmurju. V: Katalog stalne razstave. Murska Sobota: Pokrajinski muzej Murska Sobota, 1997, 173–186. PŠAJD, Jelka: HA, düša je bila umetniška. Murska Sobota: Pokrajinski muzej Murska Sobota, 2009.

VRH

X

Medvedi na Kamčatki, kino pod zvezdami

Grad, 10.7.2020 ob 20.30