Hrošči

Hrošči predstavljajo najbolj vrstno zastopano skupino žuželk na svetu. Tudi KPG pri tem ni nobena izjema. Med splošno razširjenimi in pogostimi vrstami so zlata minica (Cetonia aurata), majski hrošč (Melolontha melolontha) in sedempikčasta polonica (Coccinella septempunctata). Sicer so med pogostejšimi vrstami hroščev predstavniki iz družin pokalic, krešičev, rilčkarjev, kozličkov in lepencev. V mlakah z veliko rastlinja živi obrobljeni kozak (Dytiscus marginalis). Odlično je prilagojen življenju v vodi, saj sploščeno telo in plavalne ščetine na zadnjih nogah omogočajo plavanje, zalogo zraka nosijo v posebnih mehurčkih pod pokrovkami. Navadni govnač (Geotrupes stercorarius) ima pomembno vlogo pri kroženju snovi v naravi. Ličinke govnačev se namreč prehranjujejo z govnom, ki ga starši v kroglicah spravljajo v rove z ličinkami.

  Zlata minica na cvetu oslada

Zlate minice rade obiskujejo bele in dišeče cvetove   M. Podletnik

V smrekovih gozdovih sušenje smrek in s tem povezano gospodarsko škodo povzroča osmerozobi smrekov lubadar (Ips typographus). Razsežnost škode zaradi lubadarja je posledica dejstva, da lubadar napada le smreke, ki so bile zaradi čim večjega dobička posajene izven območja svoje naravne razširjenosti (t.j. gorski svet) in so zato slabše odporne na napad lubadarja.  

Naravovarstveno najpomembnejše vrste hroščev so opredeljene kot kvalifikacijske Natura 2000 vrste. Na Goričkem varujemo 4 vrste hroščev

Puščavnik (Osmoderma eremita)
Puščavnik je razmeroma velik hrošč iz družine skarabejev, ki ga zaradi skrivnostnega načina življenja in redkosti le redko vidimo. Hrošč za preživetje potrebuje primerna stara in votla drevesa z lesnim drobirjem, s katerim se prehranjujejo ličinke puščavnika, hkrati pa takšna primerna drevesa ne smejo biti preveč oddaljena, saj je hrošč slab letalec.

 
Odrasle hrošče le redko vidimo, prisotnost hrošča zlahka potrdimo po značilno oblikovanimi iztrebki v lesnem mulju
 A. Kapla, M. Podletnik 

Opis
Odrasli hrošči zrastejo do 4 cm in so temnorjave do temno vijolične barve. Ličinka, ki se prehranjuje z odmrlim lesom, zraste do 7,5 cm. Živi v duplih velikih in starih dreves, najpogosteje v glavatih vrbah, redkeje v lipah ali hrastih in sadnih drevesih. Puščavnik lahko preživi vse življenje v duplu enega drevesa. Razvoj ličinke traja 34 leta.


Razvoj od ličinke do odraslega hrošča pri puščavniku traja več let   M. Podletnik

Odrasli hrošči so zelo slabo mobilni, saj se le redko premaknejo za več kot 100 m, zato nujno potrebujejo stabilno okolje z ustreznim habitatom v neposredni bližini. Odrasli hrošči se sicer pojavljajo med julijem in septembrom, vendar jih je težko opaziti. Lažje zaznamo dišeč vonj po marelicah, ki ga oddajajo odrasli samci in z njim privabljajo samice.

Razširjenost in ogroženost
Razširjen je v srednji, severni in južni Evropi. V Sloveniji je redek, ogrožen (ima status E- prizadeta vrsta) in zavarovan. Zaradi dolgotrajnega (večletnega) razvoja in zelo omejene sposobnosti razširjanja ga najbolj ogrožata fragmentacija življenjskega okolja in izginjanje starih in velikih dreves ter mejic iz kulturne krajine zaradi izsekavanja. Na Goričkem živi v Ledavski dolini.

Glavni življenjski prostor puščavnika na Goričkem so glavate vrbe. To so povečini bele vrbe, ki so značilno obliko krošnje dobile zaradi obrezovanja na "glavo". Teža velikih vej, ki izraščajo na vrhu glave, je lahko pri starih in pogosto votlih drevesih glavni krivec za
razkol drevesa in njegov posledičen propad. S tem pa puščavnik izgubi svoj življenjski prostor. Kot pomemben ukrep za puščavnika je zato redno vzdrževanje in obrezovanje glavatih vrb. 


Obrezovanje glavatih vrb zmanjša verjetnost vetroloma   S. Dešnik

Rogač (Lucanus cervus)
Največji evropski hrošč je na Goričkem pogost. V dolžino zraste do 7,5 cm in tehta do 6 g. Skelet je črnorjav. Najbolj prepoznavno značilnost vrste predstavljajo izrazito povečane čeljusti v obliki rogov pri samcih. Samice so manjše in brez "rogov". Prehranjujejo se z rastlinskimi sokovi in trhlim lesom. Živi v starejših gozdovih, parkih in vrtovih.

Razširjen je v Evropi in na Bližnjem vzhodu ter velja za splošno razširjeno vrsto v Sloveniji. Ogrožajo ga odstranjevanje starih in odmrlih dreves, izguba življenjskega prostora ter uporaba insekticidov. Je zavarovana vrsta.


Samca rogača zlahka prepoznamo po povečanih čeljustnicah v obliki jelenjih rogov   M. Podletnik

Leta 2006 je bila  gorička populacija rogača ocenjena na več deset tisoč hroščev.

Močvirski krešič (Carabus variolosus)
Redek in skrivnosten gozdni hrošč živi v gozdnih potokih, povirjih in močvarah. Prezimi v odmrlem lesu v neposredni bližini voda, zato je zadostna količine odmrle mase ob gozdnih potokih izredno pomembna. V dolžino meri do 3,4 cm, ima podolgovato in ovalno črno telo. Od drugih gozdnih krešičev ga ločimo po značilnem vzorcu jamic na pokrovkah in zgrbančenosti pokrovk.  Pleni drugi hrošče, vodne polže, rakce, vodne žuželke, ličinke žuželk ter celo male ribe. Ogroža ga uničevanje življenjskega prostora, kamor spadajo zasipavanje gozdnih potokov, onesnaževanje vodotokov, izsekavanje gozdov in obvodne zarasti. Močvirski krešič je evropsko razširjena vrsta in je v Sloveniji sicer splošno razširjen, vendar povsod redek.  


Močvirski krešič je prebivalec senčnih gozdnih potokov   G. Domanjko

Škrlatni kukuj (Cucujus cinnaberinus)
Škrlatni kukuj je majhen, le do 1,5 cm velik hrošč  z izrazito rdečim zunanjim skeletom. Kljub svoji živahni obarvanosti je zaradi svojega načina življenja, ki ga pretežno preživi pod lubjem odmrlih dreves, je še do nedavnega veljal za slabo poznano in raziskano vrsto tako v Sloveniji kot na Goričkem. Sprememba metode ugotavljanja prisotnosti kukuja s preverjanjem prisotnosti odraslih hroščev in ličink pod lubjem je prinesla številna nova spoznanja o razširjenosti in ekologiji te vrste.

Prisotnost škrlatnega kukuja se najlažje ugotavlja s preverjanjem prisotnosti odraslih hroščev in ličink pod lubjem dreves v zgodnjih spomladanskih mesecih. Odrasli kukuji višek aktivnosti dosežejo marca in v začetku aprila. Odrasli hrošči so dobri letalci in lahko hitro naselijo tudi nova primerna gozdna območja. Ličinke pod lubjem živijo celo leto.


Odrasli hrošč in ličinke imajo sploščeno telo, kar jim omogoča življenje pod lubjem   G. Domanjko  

Prehranjuje se z odmrlo lesno biomaso, ki so prepletajo hife gliv (saproksilna vrsta), pleni pa tudi ličinke drugih hroščev in druge manjše nevretenčarje. Živi v nižinskih gozdovih ob gozdnih potokih in dolinah z veliko odmrle lesne biomase, kjer živi pod lubjem teh odmrlih dreves. Najpogosteje so to drevesa topolov, vrb, brestov, hrastov, javorjev, jesenov in robinij. Pogost je v starih mehkolesnih logih kot so poplavni gozdovi ob reki Muri, Dravi in spodnji Savi.
Razširjen je po celotni Evropi, čeprav največje gostote dosega v srednji Evropi. Razvoj ličinke običajno traja dve leti. Za njegovo ohranjanje je potrebno ohranjanje starih dreves in puščanje odmrle lesne biomase v gozdovih. 


Škrlatni kukuj živi pod lubjem   A. Kapla

 

Raziskave in poročila

 Popis glavatih vrb za namene sklepanja pogodbenega varstva za puščavnika na območju Natura 2000 Goričko v okviru projekta Gorička krajina. Vrezec, 2018.

 

 Popis razširjenosti škrlatnega kukuja na izbranih območjih na območju Natura 2000 Goričko v sklopu projekta Gorička krajina. Vrezec, 2020.