Hrošči

Hrošči predstavljajo najbolj vrstno zastopano skupino žuželk na svetu. Tudi KPG pri tem ni nobena izjema. Med splošno razširjenimi in pogostimi vrstami so zlata minica (Cetonia aurata), majski hrošč (Melolontha melolontha) in sedempikčasta polonica (Coccinella septempunctata). Sicer so med pogostejšimi vrstami hroščev predstavniki iz družin pokalic, krešičev, rilčkarjev, kozličkov in lepencev. V mlakah z veliko rastlinja živi obrobljeni kozak (Dytiscus marginalis). Odlično je prilagojen življenju v vodi, saj sploščeno telo in plavalne ščetine na zadnjih nogah omogočajo plavanje, zalogo zraka nosijo v posebnih mehurčkih pod pokrovkami. Navadni govnač (Geotrupes stercorarius) ima pomembno vlogo pri kroženju snovi v naravi. Ličinke govnačev se namreč prehranjujejo z govnom, ki ga starši v kroglicah spravljajo v rove z ličinkami. 

V smrekovih gozdovih sušenje smrek in s tem povezano gospodarsko škodo povzroča osmerozobi smrekov lubadar (Ips typographus). Razsežnost škode zaradi lubadarja je posledica dejstva, da lubadar napada le smreke, ki so bile zaradi čim večjega dobička posajene izven območja svoje naravne razširjenosti (t.j. gorski svet) in so zato slabše odporne na napad lubadarja.  

Naravovarstveno najpomembnejše vrste hroščev so opredeljene kot kvalifikacijske Natura 2000 vrste in na Goričkem varujemo 4 vrste hroščev

Puščavnik (Osmoderma eremita) je do 4 cm velik hrošč iz družine skarabejev. Zunanji skelet je temnorjave do temnovijoličen barve. Ličinka, ki se prehranjuje z odmrlim lesom, zraste do 7,5 cm. Živi v duplih velikih in starih dreves -  glavate vrbe, redkeje lipe ali hrasti. Puščavnik lahko preživi vse življenje v duplu enega drevesa. Razvoj ličinke traja 3-4 leta. Odrasli hrošči so zelo slabo mobilni, saj se  le redko premaknjejo za več kot 100 m, zato nujno potrebujejo stabilno okolje z ustreznim habitatom v neposredni bližini. Odrasli hrošči se sicer pojavljajo med julijem in septembrom, vendar jih je težko opaziti. Lažje zaznamo dišeč vonj po marelicah, ki ga oddajajo odrasli samci in z njim privabljajo samice. Razširjen je v srednji, severni in južni Evropi. V Sloveniji je redek, ogrožen (ima status E- prizadeta vrsta) in zavarovan. Zaradi dolgotrajnega (večletnega) razvoja in zelo omejene sposobnosti razširjanja ga najbolj ogrožata fragmentacija življenjskega okolja in izginjanje starih in velikih dreves ter mejic iz kulturne krajine zaradi izsekavanja. Na Goričkem živi v Ledavski dolini. 

Relativno pogost je največji evropski hrošč, rogač (Lucanus cervus). Zraste do 7,5 cm v dolžino in tehta do 6 g. Skelet je črno-rjav, vendar najprepoznavnejšo značilnost vrste predstavljajo izrazito povečane čeljusti v obliki rogov samcev. Samice so manjše in brez "rogov". Prehranjujejo se z rastlinskimi sokovi in trhlim lesom. Živi v starejših gozdovih, parkih in vrtovi h. Razširjen je v Evropi in na Bližnjem vzhodu ter velja za splošono razširjeno vrsto v Sloveniji. Ogrožajo ga odstranjevanje starih in odmrlih dreves, izguba življenjskega prostora ter uporaba insekticidov. Je zavarovana vrsta. Leta 2006 je bila  gorička populacija rogača ocenjena na več deset tisoč hroščev.

Redek in skrivnosten je močvirski krešič (Carabus variolosus). Gozdna vrsta, ki živi v gozdnih potokih, povirjih in močvarah, prezimi v odmrlem lesu v neposredni bližini voda. Evropsko razširjena vrsta, je v Sloveniji sicer splošno razširjena, vendar redka. V dolžino meri do 3,4 cm, ima podolgovato in ovalno črno telo. Od drugih gozdnih krešičev ga ločimo po značilnem vzorcu jamic na pokrovkah in zgrbančenosti pokrovk.  Pleni drugi hrošče, vodne polže, rakce, vodne žuželke, ličinke žuželk ter celo male ribe. Ogroža ga uničevanje življenjskega prostora, kamor spadajo zasipavanje gozdnih potokov, onesnaževanje vodotokov, izsekavanje gozdov in obvodne zarasti. 

Vsaj na Goričkem najbolj skrivnostna in najmanj raziskana vrsta je škrlatni kukuj (Cucujus cinnaberinus). Majhen, le do 1,5 cm velik hrošč ima izrazito rdeč zunanji skelet. Prehranjuje se z odmrlo lesno biomaso (saproksilna vrsta), redko pleni tudi ličinke drugih hroščev. Potrebuje dobro ohranjene vlažne gozdove z veliko odmrle biomase, kjer živi pod skorjo dreves (topol, vrbe, brest, hrast, javor in jesen). Pogost je v starih mehkolesnih logih kot je poplavni gozd ob reki Muri. Razširjen je po celotni Evropi, čeprav največje gostote dosega v srednji Evropi. Razvoj ličinke običajno traja dve leti. Za njegovo ohranjanje je potrebno ohranjanje starih dreves in puščanje odmrle lesne biomase v gozdovih. 

 

 

    VRH

    X

    Medena dežela, dokumentarni film

    Grad, 14.8.2020 ob 20:30