Dnevni metulji
Le redko kje drugod po Sloveniji lahko na enem samem travniku srečamo kar tri vrste modrinov iz rodu mravljiščarjev. Pogosti so tudi močvirski in škrlatni cekinček (Lycaena hippothoe) ter srebrni tratar (Clossiana selene). Iz naravovarstvenega vidika so najpomembnejši vlažni travniki z zdravilno strašnico, kjer skoraj povsod po Goričkem najdemo v evropskem merilu redka metulja, temnega in strašničinega mravljiščarja. Čeprav se obe vrsti pojavljata tudi drugod v Sloveniji, naseljujeta prav na območju Goričkega največjo sklenjeno območje. Poredko najdemo na vlažnih travnikih močvirski svišč, kjer se prej navedenima vrstama pridruži še sviščev mravljiščar (Phengaris alcon). Vse vrste mravljiščarjev v delu svojega razvoja parazitirajo mravlje iz rodu Myrmica. Vlažni travniki postajajo vedno redkejši in ustrezni pogoji zanje tako močno nazadujejo, zato so ti življenjski prostori in metulji potrebni posebnega varstva. Lepotec mokrotnih travnikov je izjemno redek in ogrožen travniški postavnež.
Podobe dnevnih vrst metuljev, ki živijo na Goričkem 
M. Podletnik
Najbolj ogrožena na Goričkem so suha travišča, ki izstopajo tudi po velikem številu vrst dnevnih metuljev, ki na njih živijo. Tu najdemo nekatere redke in ogrožene vrste med katerimi velja izpostaviti še četrto vrsto vezano na parazitizem mravelj, velikega mravljiščarja (Maculinea arion). Ta se zaradi načina parazitizma, kjer se gosenica hrani izključno z ličinkami mravelj, pojavlja v izjemno nizkih gostotah, kar je še dodaten dejavnik ogroženosti izoliranih populacij. Zelo lokalno in posamič se na Goričkem pojavljajo tudi v osrednji Sloveniji zelo lokalno razširjeni šetrajev sleparček (Pseudophilotes vicrama), slezenovčev ostrozob (Carcharodus alceae) in glogovec (Aporia crataegi). Slednji se je bil nekoč množično pojavljal v večjem delu Slovenije, v zadnjih 50 letih pa je v severovzhodnem delu prava redkost. Na južnem obrobju Goričkega je bil najden do sedaj edini primerek vzhodnega senožetnika (Colias erate) v Sloveniji, ki je v zadnjih dveh desetletjih svojo mejo razširjenosti pomaknil močno na zahod, vendar za Slovenijo ni podatkov o stalni prisotnosti te vrste. Z zahodnega dela arela se je nasprotno na vzhod pomaknil bakreni senožetnik (Colias myrmidone), ki je bil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja znan tudi iz Goričkega, vendar je verjetno v Sloveniji izumrl.
Močvirski cekinček (Lycaena dispar) je metulj nizkih močvirnih in mokrotnih travnikov, obrežij rek in jezer, čeprav ga lahko opazimo tudi na vrtu. Največji predstavnik poddružine cekinčkov v Evropi zraste do 4 cm. Samice so večje od samcev. Samci imajo zgornjo stran kril izrazito žareče oranžno obarvano s črnim robom. Samice imajo spodnji par kril obarvane rjavo z oranžnim robom. Gosenice, ki se prehranjujejo s kislicami, so zelene. Dvogeneracijska vrsta, katere odrasli osebki se prvič razvijejo v drugi polovici maja do konca junija in nato drugič od konca julija do septembra, odložijo jajčeca na liste različnih vrst kislic (rod Rumex). Iz jajčec se razvijejo gosenice, ki se hranijo na spodnji strani listov do septembra, zato značilen vzorec objedanja najdemo le na spodnji strani listov. Prezimijo kot gosenice in se zabubijo junija.
Razširjen je v Evropi in Aziji. V Sloveniji je pogost v osrednji in severovzhodni Sloveniji. Ogrožajo ga hidromelioracije (izsuševanje mokrotnih travnikov in močvirij), agromelioracije (zasipavanje vodnih jarkov), intenzifikacija kmetijske rabe (gnojenje, prekomerna košnja) ter urbanizacija. Zaradi teh dejavnikov ogrožanja je v Sloveniji zavarovan in opredeljen kot kvalifikacijska Natura 2000 vrsta.
Močvirski cekinček K. Malačič
