Zgodovina gradu

Grad na Goričkem v istoimenskem naselju na severozahodnem delu Goričkega, stoji na strmem griču iz bazaltnega tufa. Ozemlje okrog današnjega gradu je v madžarsko državo vključil kralj Bela III. in ga leta 1183 podaril v upravljanje cistercijanskemu samostanu v Monoštru. Posestvo, imenovano Lyndwa, se v pisnih virih omenja že leta 1208, zapisi o obstoju grajskega poslopja so iz leta 1275. Arheološka izkopavanja dokazujejo njegov obstoj že v 11. stoletju. Po pripovedovanju naj bi grad začeli graditi vitezi templjarji. Današnji obseg je grad dobil v 16. in 17. stoletju, v 18. in 19.stol. je bil dozidan in prenovljen. V enem izmed stolpov gradu, zgrajenih v sredini 16. stol., je bila urejena grajska kapela, ki ji je bil leta 1751 dozidan zvonik po načrtih arhitekta Josefa Hueberja (obnovljen v letu 2001), kar je bilo hkrati tudi sklepno dejanje barokizacije grajskega poslopja.

 
Gotski portal 
  Notranje spodnje dvorišče 

Grad je imel skozi stoletja več lastnikov. Potem, ko je kralj Andrej II. fevd Lyndwa podaril grofu Nikolaju iz Železnega, je po letu 1275 posest prešla v last Amadeja iz rodbine Gutkeld. Med 1365 in 1685 je na gradu gospodovala rodbina Szechy. V času njihovega gospodovanja se na območju razširi protestantizem. Del posesti, po poroki 1607, upravlja družina Batthyany. Po letu 1685, ko umre zadnji moški potomec rodbine Szechy, del posesti upravlja rodbina Nádasdy. Leopold Nádasdy upravlja z gospostvom od leta 1730. 1856 grad kupi princ Moritz Joseph Johann Dietrichstein, 1864 pa Edvard Almásy. Za njima grad posedujejo še rodbine Szecheny in ponovno Batthyany. Med vojnama je bil lastnik gradu Geza Hartner (1872-1940), industrijalec iz Murske Sobote. Po njegovi smrti je leta 1940 grad dedoval njegov posinovljenec Ferdinand Hartner. Ferdinand je bil veleposestnik in župan občine Murska Sobota med 1933 in 1945 in predsednik Prekmurske banke. Leta 1942 je bil imenovan za državnega poslanca v Madžarskem parlamentu. Kot graščak gornjelendavskega gradu si je z dovoljenjem notranjega ministrstva med madžarsko zasedbo Prekmurja leta 1943 spremenil priimek v Lindvay, kar pomeni lendavski. Ob vkorakanju Rdeče armade v Mursko Soboto leta 1945 je pravočasno pobegnil v Avstrijo, kjer je ostal nekaj let. Nato se je preselil v Argentino, kjer je umrl leta 1975.

V letu 1945 je v gradu bivala ruska Rdeča armada. Po koncu druge svetovne vojne je bil grad nacionaliziran in v lasti Federativne republike Jugoslavije. 1952 so grad in naselje preimenovali iz Gornja Lendava v Grad. Prostori so sprva služili nekaterim uradom in kmetijski zadrugi, kasneje se je vanj vselilo nekaj družin. Med letoma 1960 in 1995 je grad bil prepuščen propadanju. Od leta 1999 je grad Grad kulturni spomenik državnega pomena v lasti Republike Slovenije in od leta 2004 v upravljanju Javnega zavoda Krajinski park Goričko. 


Križ klesan v kamen, simbol krščanstva in morda prvih graditeljev templarjev?   T. Jeseničnik

Od leta 1995 se grad obnavlja. Ideja združitve obmejnih regij v območje zavarovane narave in v park treh dežel Goričko-Raab-Őrség, je za obnovo gradu prispevala tudi k iskanju državnih in evropskih finančnih sredstev. Od leta 2003 sta v obnovljenih prostorih dobila svoj sedež Javni zavod Krajinski park Goričko in informacijsko Središče za obiskovalce gradu ter parka Goričko-Raab-Őrség. V pritličju so urejeni prostori z delavnicami rokodelskih obrti in dejavnosti. 
V letu 2006 je bila zaključena zadnja faza statične obnove, medtem ko so arheološka izkopavanja odkrila še eno tančico s preteklosti, temelje bivalno-obrambnega gradu iz 11. stoletja. 

Projekt 321 go
Trije gradovi - Tabor, Grad in Murska Sobota - so v obmejnem območju okrožja Ženavcev/Jennersdorf na Gradiščanskem v Avstriji in v Pomurju v Sloveniji. V okviru projekta 321 go je bila z namenom ohranjanja kulturne dediščine s predstavljajo svoje dolge skupne zgodovine, kulture, tradicije in umetnosti čezmejne regije izdelana predstavitev gradu Grad, ki jo najdete tukaj.

Grajska pristava
Pred gradom stoji grajska pristava iz 18. stoletja. Služila je kot upravna nadstropna stavba. Ima 18 okenskih osi na glavni fasadi in dva portala. Je deloma podkletena. 

Zgodovina gradu je bila podrobneje raziskana v okviru projekta Trije gradovi, dve deželi, ena zgodba. Izdan je bil zbornik v slovenskem in nemškem jeziku, ki ga najdete tukaj


Legende
Z gradom je povezanih tudi nekaj legend. Najbolj znana je legenda o zmaju Kaču z zlato krono. Grajsko poslopje obdaja osem hektarjev velik park, ki je bil zasnovan v krajinskem ali ti. angleškem slogu. Velika drevesa tulipanovcev, platan, gledičevk, rdečih bukev, gabrov in hrastov navdajajo z veličastnostjo in več stoletno dolgoživostjo. Na grajskem dvorišču  iz globine Zemlje vrejo energije, ki jih obiskovalci lahko čutijo kot toploto ali mravljince.  

Kripta 
V zaselku Kaniža pri Gradu stoji neoklasicistična grobnica grofa Széchenyija, točneje grob oz. kripto rodbine/družine grofa Tivadarja Széchenyija – slovensko Teodorja Széchenyija, imenovana Kripta. V začetku so po vsej verjetnosti pokopavali grajske velikaše na prostoru pred sedanjo cerkvijo. Po zadnji prenovi gradu leta 1751 so sezidali lastno grobnico na omenjenem zaselku. Po 2. svetovni vojni je bila notranjost grobnice izropana. Ključ kripte hrani najbližja soseda in Javni zavod Krajinski park Goričko. Ogled je možen po dogovoru.

Ponudba za obiskovalce  na gradu je zanimiva in primerna za različne ciljne skupine.