Zgodovina območja

Območje Goričkega je bilo skozi svojo zgodovino vedno bolj ali manj poraščeno z gozdovi in zato nikoli gosto naseljeno. Sledovi naselbin v zgodnjih poselitvenih obdobjih so bili potrjeni na njegovih obrobjih oziroma porečjih Ledave, Krke in Kobiljanskega potoka; za najpomembnejšo prazgodovinsko naselbino pa velja Bukovnica. Rimske naselbine sledijo porečju Ledave, medtem ko so gomilna grobišča iz istega obdobja razprostranjena po celotnem območju. Rimski zasedbi je sledila slovanska naselitev, ki pa jo na Goričkem potrjuje le slovanska najdba iz gradišča v Selu, datirana v 9. stoletje. Sledil je prodor Madžarov, ki so območje današnjega Prekmurja s premikom obrambnega pasu na reko Kučnico v 12. stoletju dokončno vključili v svoj civilno- in cerkvenoupravni sistem. Goričko je od takrat pa vse do leta 1919 spadalo pod Železno županijo (Vas) ter škofiji v Györu in nato Sombotelu (Szombathely).
Umiritvi razmer po stoletjih vojn v panonski nižini je sledila delitev fevdalne zemlje in ponovna kolonizacija. Fevdalni gospodje - največji med njimi Amadejci in nato Széchyji - so na svojih posestvih naseljevali predvsem okoliško slovensko prebivalstvo, ob zahodni meji nemško, ob vzhodni pa so živeli Madžari, kot del poselitve iz časa oblikovanja obrambne (stražne) krajine Örség. Zaradi najštevilnejše slovenske poselitve se v srednjem veku za to območje uporablja tudi ime Tótság. Največje fevdalno zemljišče gornjega Prekmurja se je formiralo okoli gradu Gornja Lendava (Grad). Skozi kraj je peljala pomembna cesta iz Monoštra do Nemških vrat (Gederovci) in prek Križarke cesta skozi Calovce proti Zalalövöju.
V drugi polovici 19. stoletja je za Goričko kot območje izrazito ekstenzivnega kmetovanja predvsem pomembna zemljiška odveza, ki tlačane spremeni v najemne delavce. Tu so začetki množičnih migracij delovne sile: sezonskih ali trajnih izseljevanj. Na prelomu stoletja naj bi za zaslužkom odšla tretjina goričkega prebivalstva, čemur je botrovala tudi trtna bolezen, ki je popolnoma uničila goričke vinograde. Slike ni bistveno popravila prva agrarna reforma po priključitvi k Jugoslaviji leta 1919, druga leta 1945 pa le delno, in to predvsem na račun izseljenega nemškega prebivalstva ob zahodni državni meji.

Kratka zgodovina Goričkega

4.000 pr.n.št. (mlajša kamena doba) – najdbe večih kamnitih orodij, predvsem kamnitih sekir, po celotnem današnjem Goričkem. Med 4.000 in 2.300 pr.n.št. (bakrena doba) – možne naselbinske ostaline na območju današnjih vasi Puconci, Bukovnica, Hodoš in Kobilje. Odkritih je bilo več večjih jam v katerih so bile najdene lončenine (bivalne polzemljanke) in arhitekturnih ostalin (primitivna bivališča). V tem obdobju je bilo območje Goričkega slabo poseljeno. 750 pr.n.št. – 5. stoletje - Iz antično - rimskega obdobja je najdenih precej gomilnih grobišč s posmrtnimi ostanki, naselbin ne poznamo, saj je območje odmaknjeno in slabo povezano z rimskimi potmi. 5. do 12. stoletje (zgodnji srednji vek) najdena naselbina pri rotundi v Selu. Naselitev Slovanov v 6. stoletju. V 9. stoletju madžarski vdori in njihova dokončna ustalitev. Konec 11. stoletja – vzhodni del Goričkega je del madžarske Stražne krajine (Őrség). Mejno – obrambni pas so varovale stražniške naselbine na območju današnjega Hodoša, Dankovec in Strehovec. Na začetku 12. stoletja se je obrambna meja pomaknila proti vzhodu današnjega Goričkega. Dokončno je bila vpeljana ogrska civilna županijska in cerkvena škofijska ureditev. Območje formalno postane del ogrske kraljevine, civilno-upravno spada pod upravo Železne županije. Zaradi svojega obrambnega značaja in zaradi obsežnih goričkih gozdov je bilo območje slabo naseljeno. Prvi znani zemljiški lastniki so bili jobagioni (nižje plemstvo, ki jim je kraljevi župan podelil obrambne in upravne funkcije) in fevdalne družine, ki so posest dobile v dar ali fevd. 13. stoletje grad v vasi Grad je bil civilno-upravno in vojaško središče Slovenske krajine. Takratni lastnik gradu in posestva okoli, grof Nikolaj, je posest zelo razširil. Naslednji lastniki, rodbina Amade, so se izkazali v bojih, si pridobili nazive in posest razširili vse do Murske Sobote. 14. in 15. stoletje (pozni srednji vek) nastanek posameznih vasi, povezane so bile z gradom Grad. Rodbina Széchy je bila naslednja rodbina, ki ji je bilo podeljeno že osvojeno ozemlje z gradom. Le ta je posestvo razširila na zemljišče Dobra (današnja Avstrija). 16. stoletje je območje pretresla turška vojna z njihovimi vpadi oz. zasedba velikega dela Ogrske, ki je razpadla na tri dele. Območje je po napadih dolgo ostalo brez zaščite in obrambe. To je povzročilo številne migracije ljudi, saj je bilo veliko krajev izropanih in požganih, razvile so se kužne bolezni. Do konca 17. stoletja je bila rodbina Batthyányi ena najmočnejših ogrskih rodbin, ki so bili tudi največji fevdalni posestnik v Prekmurju. Posestvo si je razdelilo več rodbin. Zemljiški gospodje so poskrbeli za nove koloniste, slovenskega in hrvaškega izvora. V fevdalne odnose je vedno bolj posegal vladar in s tem krepil svojo in državno vlogo. 18. stoletje je prineslo ogromno reform, v času novih absolutnih vladarjev. Bilo je veliko zapuščenih zemljišč zaradi velikih dajatev, obvezne tlake in slabe rodovitnosti zemlje. Prebivalci Goričkega so na sezonsko delo odhajali v druge županije. V 19. stoletju je na Ogrskem razpadla fevdalna država, to obdobje so spremljale mnoge reforme – davčne, uvajanje vojaške obveznosti, obvezno šolstvo. V času oblikovanja Avstro-Ogrske monarhije so tlačane spremenili v najemne delavce, kar se je obrestovalo z izrednim prirastkom prebivalstva skoraj za polovico. Zgodil se je velik demografski preobrat, vendar pa je pospešena industrializacija zopet povzročila migracije ljudi iz vasi v mesta, v gospodarsko razvitejše pokrajine znotraj monarhije ali celo v Ameriko. Zaradi migracij v začetku 20. stoletja, ki ga je povzročil gospodarski zagon, je Goričko začelo zopet zaostajati. Tukajšnjih posesti se gospodarski razvoj ni dotaknil, le ta so bila v glavnem zadolžena, kmetje svoje zemlje niso imeli. V tem obdobju je odšla tretjina celotnega goričkega prebivalstva. Po letu 1918 so preko cerkva, verskih šol in domačih duhovnikov (širitev slovenskih knjig, bogoslužje v domačem jeziku), intenzivno začeli z zahtevami po avtonomiji in vzbujanjem politične narodne zavesti. 1919 je območje današnjega Prekmurja zasedla vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Mejo z Avstrijo je določila saintgermenska pogodba leta 1919, z Madžarsko pa trianonska pogodba leta 1920. Nova državna meja je sledila etični podobi prostora in je bila politični kompromis. Najbolj ostro je posegla z razdelitvijo Goričkega na današnji prekmurski del v Sloveniji in na porabski del v Madžarski, ki je razdelilo družine in posesti. Načeloma je združitev z novo državo ugodno vplival na razvoj naših krajev, vendar ne za dolgo, kar je povzročila agrarna reforma, kot tudi slaba zemlja za obdelavo in prevelike odškodnine. To je zopet povzročilo množične migracije. Podobe ljudi in krajine sta takrat v fotografski objektiv ujela fotografa Jerolim Purač (1897-1078) in Alojz Sbüll (1899–1995). Podobe Goričkega in Pomurja so zbrane v Katalogu k razstavi fotografij iz zbirk Marka Krenna, dr. Nikolaja Szepessyja, Alojza Sbülla ml. in Stanke Dešnik z naslovom Iden dojgemat-Prekmurje in Prekmurci skozi objektiv Purača in Sbülla med leti 1925−1945. 1941 so Prekmurje najprej zasedla nemška, nato pa še madžarska vojska. Goričko je vojno obdobje preživelo relativno mirno, večje je bilo le splošno pomanjkanje. Na to območje so se umikali in skrivali številni begunci. Prva prekmurska partizanska enota je skupaj z Rdečo armado po petih tednih hudih bojev razbili utrjene položaje nemške vojske ob Muri in Kučnici. Leta 1945 je bilo Prekmurje osvobojeno. V 60.–ih letih so prebivalci začeli živeti bolje kot kdaj prej, dobili so elektriko, cestne povezave in javni prevoz. Z agrarno reformo so dobili nekaj dodatne zemlje, razvoj industrije pa je omogočila zaposlovanja. VERSTVO Krščanstvo se je tod širilo že od 8. stoletja. Najstarejše župnije na območju KPG so tiste iz srednjega veka (Grad, Dolenci, Sv. Jurij, Kančevci, Gornji Petrovci, Kobilje, Bogojina, Dobrovnik, Markovci). V 16. stoletju je verstvo pretresla reformacija. V tistem času se je vera širila iz gradov v župnije in od tam naprej na prebivalstvo. Novo vero so hitro sprejeli gospodje Széchyji in Batthyányi in sicer protestantizem. V začetku 17. stoletju so bile vse župnije v upravljanju protestantov, evangeličanov in kalvincev, vendar ne za dolgo. Območje je zajela rekatolizacija, naprej Batthyánye, nato pa še Széchyje. Po ustavitvi turških nevarnosti se je pričela protireformacija, ko je bilo zahtevano, da morajo biti vse prvotno katoliške cerkve vrnjene katolikom. Kasneje v 19. stoletju so cerkve bile pomembne pri širjenju šolstva. Po letu 2018 je bilo vso slovensko narodno delovanje omejeno na krog Cerkve in domačih duhovnikov, ki so s širitvijo slovenskih knjig, bogoslužjem v domačem jeziku in zahtevami po avtonomiji pomagali pri oblikovanju narodne zavesti. Danes na naših tleh v sožitju živijo katoličani, evangeličani in binkoštni pripadniki ver.

Slovensko Porabje

Stražarji ob meji - muzejska zbirka o Železni zavesi 1. decembra 2007 so v vasi Apatistvanfalva/Števanovci v Slovenskem Porabju na Madžarskem odprli muzejsko zbirko v obnovljeni stražnici, kjer so razstavljeni predmeti iz življenja vojakov, ki so varovali mejo madžarske države. Začetki segajo v leto 896 in se zaokrožujejo z letnico 2006, kot lahko vidimo na enem od lesenih stebrov pred hišo. Muzejska zbirka sestoji iz ponazoritve življenja stražarjev meje, ki so v tej hiši prebivali, skrbeli za konje in kasneje za vozila. Drugi del zbirke v notranjih prostorih je večinoma namenjen obdobju po letu 1948, ko je bila meja s Slovenijo in z Avstrijo najbolj zastrašena s ti. Železno zaveso. Vidimo lahko naprave, ki so služile za nadzor meje in zveze med mejnimi stražarji, učne pripomočke za prepoznavanje letal in nadzorno tablo z magneti, ki so ponazarjali posameznega stražarja in njegov dnevni položaj na terenu. V sosednjem prostoru so razstavljeni predmeti iz življenja v stražnici, jedilni in dnevni prostor ter uniforme stražarjev skozi vsa obdobja. V zadnji sobi je na ogled maketa objektov Železne zavese in pripomočki, ki so jih begunci uporabljali za beg preko meje. Dejansko stanje in nadzor nad prebegi preko meje, je predstavljeno v naravi v zunanjem prostoru, kjer nam je vodnik, upokojeni stražnik, László Merkli, razložil celoten potek vzdrževanja in nadzora nad dogajanjem na meji. Vidimo lahko tudi vozila, ki so nadzorovala mejo v času hladne vojne in med njimi tudi patruljna čolna, ki sta nadzorovala mejo na Nežiderskem jezeru. Meja z Avstrijo je bila strožje varovana od meje z Jugoslavijo. Od Gornjega Senika in vse do Fertőda pri Nežiderskem jezeru je bila postavljena dvojna žična ograja z vmesno ograja iz bodeče žice, ki je bila pod električno napetostjo. Vsako morebitno plezanje so zaznali v centrali, in mejni stražarji so se pognali v lov za beguncem. Še preden je begunec poskusil plezati prejo ograje je moral prečkati preoran pas zemlje v katerem so bile položene pehotne mine. Če mu je uspelo priti do ograje in so v centrali zaznali električni signal, so mejni stražarji s sledilnimi psi, na konjih ali v vozilih, po sledeh na zemlji začeli iskati kraj prečkanja. Pregled nad dogajanjem ob meji so imeli tudi stražniki v visokih stražnih stolpih razpostavljenih vzdolž meje. V njem sta bila po dva vojaka. Meja z Jugoslavijo, SFRJ, oz. R Slovenijo je bila varovana samo z dvojno žično ograjo in vmesnim preoranim pasom, v katerem so bile položene pehotne mine. Tudi ob tej meji so stali stražni stolpi, vendar le s po enim stražnikom na vrhu. Po padcu napetosti med velesilama v obdobju hladne vojne, so v 70-tih letih začeli z odstranjevanjem min, kar je trajalo več let in pri čemer so bili mejni vojaki tudi večkrat poškodovani. Preoranega pasu niso več vzdrževali in zemljo je ponovno osvojila narava z mladim drevjem. V letu 1989,19. avgusta, ko je bila Železna zavesa pretrgana v Fertődu med Panevropskim piknikom z begom 600 vzhodnonemških državljanov na Zahod, se je začel proces ponovne združitve Nemčije in Evrope. Še v istem letu so obmejni stražarji začeli odstranjevati Železno zaveso, ograje in stražne stolpe. Muzejska zbirka, ki ji domačini pravijo ´soudački muzej´, na prepričljiv način ponazarja takratno življenje ob meji, ki so ga preživljali mladi madžarski vojaki v času služenja vojaškega roka ter hkrati govori tudi o neprehodni ločnici med ljudmi ob meji, s katero so bile nasilno pretrgane družinske in prijateljske vezi. Zastražena in neprehodna meja je vplivala tudi na popolno ločitev slovenske in madžarske manjšine od matičnega naroda. Veliko ljudi je zapustilo obmejno območje, ki ga je prav zato bolj osvojila narava.Z letom 2007 smo mejno kontrolo dokončno odpravili (Shengen), spet lahko pešačimo in tudi kolesarimo ob meji brez strahu, da nas bo prestregel obmejni stražar iz zasede. Upajmo, da bo to skoraj 40-letno obdobje trpljenja ob meji poslej ostalo le še v muzejskih zbirkah. Priporočamo vam obisk in ogled zbirke, ki jo najdete v Števanovcih/Apatistavanfalva, kamor boste iz Slovenije najlažje našli s prečkanjem državne meje v Čepincih. Po prečkanju meje boste prišli v vas Verica-Riktarovci/Ketvolgy in nedaleč naprej so še Števanovci. Muzej stoji ob cesti v vasi, prepoznaven pa je po madžarski zastavi. Po zbirki vodi László Merkli – tel.: +36 3048 44 347, govori malo slovenskoAli njegova hči Adrienn Merkli, tel.: 0036 305 137 306 Leta 2003 se je rodila ideja o Zeleni vezi v Evropi ali Europeaen Green Belt, ki sloni na povezovanju ljudi skozi aktivnosti varovanja narave in ohranjanja kulturne krajine ter vzdržnega gospodarskega razvoja v obmejnih območjih. Iniciativo je podprla Svetovna zveza za varstvo narave, IUCN, ki koordinira projekte in skrbi za delovanje mreže številnih strokovnjakov povezanih v Evropski Zeleni vezi. Več o aktivnostih in izvedenih projektih lahko preberete in vidite na spletnih straneh.

VRH

X

Medvedi na Kamčatki, kino pod zvezdami

Grad, 10.7.2020 ob 20.30