Prekmurske remenke

Velikonočni čas, ki ga spremljajo šege in navade, se začne s postnim časom in zaključi z velikonočnim tednom, s kurjenjem kresov, glasnim pokanjem in tradicionalno kulinariko. Pirhi, ki jim na Goričkem, Ravenskem in Dolinskem pravimo remenke, so poleg suhega mesa, hrena in belega kruha le del kulinaričnih dobrot, ki zaključijo postni čas. Značilno je bilo, da so jih podarjali botri svojim krščencem in birmancem. Navada se je ohranila do danes in izdelovanje ter podarjanje remenk je še vedno del prazničnega časa.

Okraševanje barvanih jajc z različnimi vzorci so posamezni izdelovalci v Prekmurju izpopolnili do te mere, da so postale pravi zakladi ljudske umetnosti - prekmurske remenke. Te ne nastajajo le za veliko noč, temveč so prevzele tudi vlogo prepoznavnega spominka iz Prekmurja. Dejavnost je vpisana tudi v register nesnovne kulturne dediščine pod imenom Izdelovanje prekmurskih remenk. Povezava. Kot nosilci so vpisani Elizabeta Urisk (1942 -2020) iz Dobrovnika in Eva Tivadar iz Kamovcev pri izdelovanju prekmurskih remenk v tehniki batik, Herman Rajsar od Grada ter Bernardka in Milan Merklin iz Motovilcev pa kot izdelovalci škrabanih remenk.


Izdelke vseh nosilcev odlikuje še certifikat Rokodelstvo Art&Craft Slovenija

Načini izdelave in ustvarjalci prekmurskih remenk

Remenka - pirh
Škrabanje - praskanje
Pisanje remenk - postopek nanašanja voska na jajčno lupino

Med stare načine barvanja remenk na Goričkem štejemo barvanje s čebulnimi olupki, ki jajca pobarvajo rjavo do rdečkasto, barvanje s krep papirjem, pri katerem se barva papirja prenese na jajce, barvanje z mizarskimi lužili ter barvanje s tekstilni barvami. Etnologi v Pomurskem muzeju so odkrili, da so v Šalovcih občasno uporabljali tehniko barvanja s sokom vložene rdeče pese, ki se je prenesla iz sosednje Madžarske. Tradicionalna načina okraševanja sta dva: škrabanje vzorcev na pobarvano jajce in batik tehnika, pri kateri se najprej z voskom napiše vzorec in se jajce potem barva. 

Škrabanje oz. praskanje vzorcev
Kot že ime samo pove, gre za tehniko, kjer se na pobarvano jajčno lupino z ostrim nožem praskajo različni vzorci. Če so uporabljena jajca izpihana, so izdelki obstojni več desetletij. Posebnost na Goričkem so remenke, barvane s sintetičnimi mizarskimi lužili. Ta način barvanja da remenkam značilen lesk, ki ga pri drugih tehnikah ne moremo doseči. Tehnika naj bi se razvila med obema svetovnima vojnama. Kot prvi izdelovalec je evidentiran Peter Laboš, mizar iz Domanjševcev, ki jo je uporabljal že pred prvo svetovno vojno. Tehnika se ni splošno razširila, uporabljali so jo le nekateri posamezniki.

Barvanje z mizarskimi lužili 
Sintetična mizarska lužila se nahajajo v prahu. Pred barvanjem jih mojstri nasujejo na majhne krpice ter zavežejo v culice. Culice z barvami se namočijo v špirit in na kuhana jajca se nanašajo barve v navpičnih ali prečnih pasovih. Vmes so še širši pasovi v temnejši barvi. Na ta način nastanejo pisane remenke, ki so bile nared za škrabanje.

Vzorci
Za škrabanje je najprimernejše ostro rezilo, ki na površini jajca pusti natančno sled. V preteklosti so največkrat uporabili cvetlične motive iz narave. Na obeh koncih so bile po navadi rozete v obliki cvetov. Dopolnili so jih z napisi, kot so imena obdarjencev in napisi kot Spomin na veliko noč in letnice. Remenke s temi napisi hranijo v Pomurskem muzeju.

Herman Rajsar (1942–2023) od Grada
Herman Rajsar od Grada na Goričkem se je te ljudske umetelnosti naučil od očeta, ta pa od Roma iz Češke preselil na Pertočo. Herman Rajsar je desetletja je izdeloval remenke, zato so ga domačini klicali remenkaš


Herman Rajsar na gradu Grad 8. 4. 2006   S. Dešnik

Z leti je mojster opustil cvetlične motive in na njegovih remenkah so bile podobe živali, kmečkih opravil, gradu Grad na Goričkem, celo priljubljenih junakov iz risank. Največ je okrasil kokošjih jajc, nekaj pa tudi gosjih, račjih in nojevih. Znan pa je bil po svojih »seksi remenkah«. Njegovi izdelki z oznako Izdelek domače obrti so romali po celi Sloveniji in v tujino. Barvanje je pri hiši prevzela njegova žena Cecilija. Hermanove remenke so krasili pisani zaviti darilni trakovi, napeljani skozi odprtino, skozi katero je bilo jajce izpihano. Leta 2007 je s strokovno pomočjo Jelke Pšajd, kustosinje Pokrajinskega muzeja Murska Sobota, nastal etnografski film z naslovom Counajo me remenkaš (Kličejo me remenkaš). Film si lahko ogledate tukaj.
V filmu mojster opisuje družinsko zgodbo, način dela in zanimive zgodbe, ki so se dogajale ob škrabanju remenk. Herman Rajsar je dolga leta izdelovanje remenk prikazoval na prireditvi Jesenski bazar na gradu Grad. Od leta 2012 je bil imetnik pravice do uporabe Kolektivne blagovne znamke Krajinski park Goričko za izdelke domače obrti in dejavnosti. 


Rajsarjeve remenke 20032006   S. Dešnik


Iz arhiva H. Rajsarja; 1 remenka, ki jo je izdelal Rom iz Pertoče iz leta 1937 in 2 posvetitvena Hedviki iz 1947   S. Dešnik

Bernardka Merklin iz Motovilcev

Bernardka Merklin je remenke v tehniki praskanja začela izdelovati okrog leta 1985. Izdelovanja se je naučila od sovaščana Jožeta Rajsarja, ki je remenke izdeloval pred veliko nočjo in jih prodajal okoličanom. Ko je izdelovanje zaradi bolezni opustil, je znanje prenesel na Bernardko; ta izdeluje prekmurske remenke z večbarvnimi pasovi, ki jih delno prekrivajo črno pobarvane ploskve ali širši pasovi. Na črno površino praska cvetlične ali rastlinske motive (klasje, grozdje). Izdeluje tudi enobarvne remenke in remenke s trojno barvno podlago v plasteh, pri katerih se barve pri praskanju ornamenta prelijejo. Pridobila je certifikat Rokodelstvo Art&Craft Slovenija. Pri izdelovanju remenk sodeluje tudi njen mož Milan Merklin, ki pri večbarvnih jajcih spraska rozete. Svoj izrazit avtorski pečat naredi pri enobarvnih jajcih, na katere spraska natančne geometrične vzorce. Svoje izdelke razstavljata na velikonočnih razstavah. Občasno izvajata delavnice na šolah, ljudski univerzi v Murski Soboti in za lokalna društva. Vir: Mateja Huber (2014) Opis nosilca enote dediščine Izdelava prekmurskih remenk
Za splet sta mojstra pripravila predstavitev svojega dela, ki je dostopna tukaj


Remenke Bernardke in Milana Merklin odlikujejo izjemno natančni in podrobni vzorci    M. Merklin, 2021

____________________________

Izdelovanje remenk v tehniki batik se začne s pisanjem vzorcev na jajce. V preteklosti so pisali na sveže kuhana jajca, danes jajca večinoma izpihajo in tako so končni izdelki obstojni dlje časa in primerni za spominek. Vzorec se na jajce piše z voskom s pomočjo pisalke. V preteklosti so uporabljali gosja peresa, palčke ali peresa za pisanje s tušem. Danes so pisalke na voljo v vseh bolje založenih trgovinah z ustvarjalnim materialom.

Vosek se v lijačku topi in na jajčni lupini pušča voščeno sled. Sledi barvanje. Včasih so temno barvo izdelovali doma iz skorje jelše in zelene galice, rdečo pa so dobili z barvanjem s krep papirjem. Zdaj se uporabljajo tekstilne barve. Če želimo izdelati remenko v večih barvah, je potrebno večkratno barvanje in začeti je potrebno z najsvetlejšo med izbranimi barvami. V Prekmurju so tradicionalno izdelovali remenke v dveh ali treh barvah, rdeče-črne, rumeno-rdeče-črne, kasneje so se jim pridružile še druge barve kot je vijolična, zelena in modra. 


Tako nastane remenka v batik tehniki, delo Elizabete Urisk, 2007   S. Dešnik

Vzorci na remenkah so bili v preteklosti preprosti. Črte, valovnice in pike v večih poljih so zaključevali z rozetami, ki so bile bolj prefinjene, pogosto s cvetličnim motivom. Vzorcev je danes toliko, kot je ustvarjalcev. Nekateri starejši pa še vedno uporabljajo stare vzorce, ki jih dopolnjujejo z lastnimi kreacijami. Tehniko batik negujejo številni ustvarjalci v bližini Dobrovnika. Pod okriljem kulturnega društva v Dobrovniku deluje več kot 30 posameznikov. Razstava remenk, ki jo pripravlja Kulturno umetniško društvo Petöfi Sándor v sodelovanju z Zavodom za okolje in turizem, Madžarsko samoupravno narodno skupnostjo občine Dobrovnik in Občino Dobrovnik že od leta1998, je prava paša za oči in vredna obiska.

Elizabeta Urisk (19422020) iz Dobrovnika

Rojena je bila na dan Elizabete, 19. novembra leta 1942, v vasi ob meji z Madžarsko v Kamovcih/Kámaháza.  Svoje poklicno življenje je posvetila poučevanju otrok. Poklicno pot je zaključila kot ravnateljica DOŠ Dobrovnik. Oba starša sta bila vešča izdelovanja remenk. Mati, ki je bila doma iz Madžarske, je izdelovala remenke s tehniko batik, oče pa škrabane. Lepi spomini na velikonočne praznike in izdelovanje remenk so jo spodbudili k izdelovanju in raziskovanju prekmurskih remenk. Svojo prvo samostojno razstavo je imela v centru Banffy v Lendavi leta 2007. Elizabeta se je poglobila v vzorce na remenkah, shranjenih v muzeju, iskala je vzorce po vaseh v pokrajini Hetés, od koder izvira njena mati, in okolici, jih prerisovala in dodajala svoje vzorce. Zbrano gradivo je izdala 2017 v knjigi z naslovom Izdelovanje pirhov v batik tehniki v Prekmurju. V knjigi z bralci deli spomine iz otroštva, povezane z izdelovanjem remenk in praznovanjem velike noči. Zbrala je vzorce številnih izdelovalk na območju Lendave, Dobrovnika in pokrajine Hetés. Obiskovala je izdelovalce remenk in zapisala njihove zgodbe in s tem ohranila pomemben del dediščine ljudskega ustvarjanja. Podrobno je opisala postopek izdelave remenk v batik tehniki nekoč in danes.
Elizabeta Urisk je bila leta 2015 vpisana kot nosilec nesnovne kulturne dediščine v register, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo. Pred tem je leta 2006  pridobila naziv ljudske umetnice, ki ga podeljujejo na Madžarskem.


Elizabeta Urisk na gradu Grad, 2007   S. Dešnik

Njena predanost k obujanju veščin krašenja jajc je v letih ustanavljanja Krajinskega parka (2002 – 2003) močno vplivala na druge, saj je za krašenje navdušila še druge rokodelce k ohranjanju domače obrti. Na številnih delavnicah je svoje znanje predajala mladim in starejšim učencem. Od leta 2012 je bila imetnica pravice do uporabe Kolektivne blagovne znamke Krajinski park Goričko. Elizabeta Urisk ni izdelovala remenk le v tehniki batik in uporabljala le tradicionalne vzorce. Ob raziskovanju se je tudi izobraževala, spoznavala nove tehnike, kot je jedkanje ali luknjanje, ter vzorcem dodala svoj pečat. Elizabeta je navdušila tudi svoji vnukinji, ki sta se veščin naučili od babice in bosta dediščino ohranile v družini za kasnejše rodove.


Izdelki Elizabete Urisk   S. Dešnik, 2017

Eva Tivadar iz Kamovcev

Eva Tivadar iz Kamovcev je vsestranska umetnica. Izdelavo remenk v batik tehniki je spoznala pri stari materi Ireni Molnar iz Kamovcev, ki je enobarvne rdeče, modre, zelene in vijoličaste remenke barvala s tekstilnimi barvami. Eva jih je začela izdelovati v devetdesetih letih 20. stoletja, tehnike pa jo je naučila mati Irena Tivadar. Izdeluje enobarvne in dvobarvne rdeče-črne remenke in tako imenovane hetiške remenke v značilni rdeči in modri barvi, na katere aplicira vzorce hetiških vezenin. Upodablja vzorce, ki jih je upodabljala že njena stara mati: buborkaš (kumarični vzorec), molnaroš (mlinarski vzorec), cicokaš (vzorec z mačicami), ibojaš (vzorec z vijolicami), bujtatatoš (vzorec mrežaste vezenine z vbodi po štetih nitih oziroma skriti vbod, ki je značilen za zgodovinsko pokrajino Hetés). Ima tudi certifikat Rokodelstvo Art&Craft Slovenija. Njena okrašena jajca so razstavljena na stalni razstavi v Galeriji – Muzeju Lendava. Znanje prenaša na številnih praktičnih delavnicah za šole in razna društva. Kot učiteljica vključuje izdelovanje remenk v batik tehniki tudi v šolski krožek ročnih spretnosti. Kot predstavnica madžarske skupnosti v Sloveniji se je udeležila izobraževanj za rokodelce na Madžarskem, namenjenih učiteljem madžarske narodnosti, in tam pridobila naziv ljudske umetnice domače obrti, njene remenke pa so razstavljene v Hiši običajev (Hagyományok Háza) v Budimpešti.  Vir: Mateja Huber (2014) Opis nosilca enote dediščine Izdelava prekmurskih remenk


Vzorci, ki se jih je Eva Tivadar naučila od stare mame. Izdelava in   E. Tivadar, 2021
1 buborkas (kumarični vzorec) 2 ibolyas (vijolice) 3 molnaros (mlinarski vzorec) 4 bujtatatoš (heteški vzorec mrežaste vezenine z vbodi po štetih nitih oziroma skriti vbod)

Eva izdeluje remenke s heteškimi vzorci, tulipani, se poigrava z različnimi barvami in vzorci. Je prava ljudska umetnica domače obrti, ki tradicionalno znanje nadgrajuje in tudi po njeni zaslugi, se bo ohranilo za naslednje generacije.


Izdelki Eve Tivadar, tehnika batik   E. Tivadar, 2021


Košarica krhkih zakladov ljudskega ustvarjanja   E. Tivadar, 2021

Viri:

Predstavitev prekmurskih remenk Benardke in Milana Merklin iz Motovilcev https://www.youtube.com/watch?v=uuPxLhyqJ4k.

Jelka Pšajd, Nadja Furlan Valentinčič, Etnografski film z naslovom Counajo me remenkaš (Kličejo me remenkaš). Pomurski muzej Murska Sobota, 2007 http://www.nesnovnadediscina.si/sites/default/files/file_attach/remenke_sl_www.mp4

Razstava pirhov slovenskih pokrajin in pirhov sveta (8;2016; Veržej), zbornik ob razstavi 8. razstava pirhov slovenskih pokrajin in pirhov 2016, od 18. marca do 30. aprila v Puščenjakovi dvorani Centra DUO Veržej, ki sta ga uredila Ivan Kuhar in Jelka Pšajd

https://issuu.com/marianum_verzej/docs/razstava_pirhov_2016_zbornik

Opis enote žive kulturne dediščine Izdelovanje prekmurskih remenk v Registru žive kulturne dediščine

https://www.gov.si/assets/ministrstva/MK/DEDISCINA/NESNOVNA/RNSD_SI/Rzd-02_00041.pdf

Literatura:

Urisk Elizabeta. Izdelovanje pirhov v batik tehniki v Prekmurju, Lendava, Zavod za kulturo madžarske narodnosti, 2017