Gozdne ptice

V skupino gozdnih ptic prištevamo ptice, ki so živijo oziroma gnezdijo v gozdovih. Ščinkavec (Fringilla coelebs), plavček (Cyanistes caeruleus) in zelenec (Chloris chloris) so splošno razširjene in številčno zastopane vrste. Taščica (Erithacus rubecula), kos (Turdus merula) in cikovt (Turdus philomelos) se pogosto zadržujejo v gozdnem robu. Od sredine aprila se predvsem v gozdnem robu in grmih oglaša črnoglavka (Sylvia atricapilla), majhna, vendar morda celo najbolj številčna ptica pri nas.
Na tleh in ob gozdnih potokih med vejami pogosto skače ena najmanjših ptic. Hitro šviga sem ter tja, ko se naenkrat pokaže na kakšnem izpostavljenem mestu. Značilna drža telesa in privzdignjen rep razkrivata, da gre za stržka (Troglodytes troglodytes). Zraste le do 10 cm, vendar svojo majhnost hitro nadomesti z glasnim petjem.

Stržek
Avtor posnetka: dr. Tomi Trilar
Slovenski arhiv živalskih zvokov, Prirodoslovni muzej Slovenije

Velika sinica (Parus major) je ena od najpogostejših ptic v goričkih gozdovih. Je največja predstavnica sinic pri nas. Samca prepoznamo po široki črni črti na trebuhu, medtem ko je črta pri samicah tanjša. Njeno oglašanje je lahko zelo raznoliko.

Velika sinica
Avtor posnetka: dr. Tomi Trilar
Slovenski arhiv živalskih zvokov, Prirodoslovni muzej Slovenije

Med bolj glasnimi prebivalci gozda je brglez (Sitta europaea). Majhna ptica sivo-rjave barve z močnim kljunom in črno progo čez oči, je edina ptica, ki lahko hodi po drevesu z glavo navzdol. Okretno plezanje po deblu gor in dol ji omogočajo močne noge. Gnezdi v duplih in gnezdilnicah, katere vhod si zazida z blatom na svojo velikost.

Brglez
Avtor posnetka: dr. Tomi Trilar
Slovenski arhiv živalskih zvokov, Prirodoslovni muzej Slovenije

Edina gozdna predstavnica vran je šoja (Garrulus glandarius), ki zraste do 35 cm in tehta do 180g. Prevladujočo rdeče-rjavo barvo perja bogati živo modra lisa na perutih. Šoja je pravi "gozdni policaj", saj se ob prihodu plenilca (npr. lisice) in tudi človeka v gozd prične glasno oglašati in opozarjati na nevarnost. Je vsejeda, ki se v jesenskih in zimskih mesecih hrani z želodi, žiri in drugimi semeni. Ta si že jeseni skriva v različnih mestih v gozdu, vendar vseh pozimi ne najde. Iz teh semen, razširjenih po gozdu, sčasoma zrastejo drevesa. Šoja je tako pomemben obnavljalec gozda.

Šoja
Avtor posnetka: dr. Tomi Trilar
Slovenski arhiv živalskih zvokov, Prirodoslovni muzej Slovenije

Lesna sova (Strix aluco) je najpogostejša vrsta sove na Goričkem. Njeno oglašanje ponoči odmeva iz goričkih gozdov, čeprav se lahko občasno zadržujejo tudi na podstrešjih ali v ruševinah starih hiš in hlevov.

Lesna sova
Avtor posnetka: dr. Tomi Trilar
Slovenski arhiv živalskih zvokov, Prirodoslovni muzej Slovenije

Mladiči lesne sove pogosto padejo na tla. V teh primerih najdenega mladiča s tal dvignemo le na najnižjo vejo drevesa in mladič bo sam splezal nazaj v gnezdo.

Mladiči lesne sove pogosto plezajo po drevesu G. Domanjko

Veliki detel (Dendrocopos major) je splošno razširjen in pogost, medtem ko se srednji (Dendrocopos medius) in mali detel (Dendrocopos minor) pojavljata redko oziroma lokalno. V vlažnih vrbovih in jelševih gozdovih spomladi ponavadi le slišimo značilno žvižganje belovratega muharja (Ficedula albicollis), medtem ko je opazovanje te čudovite ptice bolj izjema kot pravilo. Podobno velja tudi za kobilarja (Oriolus oriolus), ki ga spomladi zlahka slišimo v vsakem večjem gozdnem kompleksu, vendar ga kljub živo rumeni barvi perja vidijo le redki. V duplih starih dreves gnezdijo kavke (Corvus monedula). Krokar (Corvus corax) si veliko gnezdo zgradi iz vej.

Tri vrste ptic aktivno varujemo na območju Natura 2000 Goričko.

Črna štorklja (Ciconia nigra)
Ena od kvalifikacijskih vrst območja Natura 2000 Goričko je tudi enigmatična črna štorklja (Ciconia nigra). Kljub svoji precejšnji velikosti, saj zraste do 95 cm, je zaradi skrivnostnega načina življenja v primerjavi s sorodnico, belo štorkljo, slabo poznana.

Svetleče črno temnozeleno perje prekriva glavo in hrbet, trebuh je bele barve. Prepoznaven videz dopolnjujejo živo rdeč kljun in noge, ki so pri mladičih še črni. Je ptica selivka, ki se na Goričko iz podsaharske Afrike vrne v aprilu.
Plen lovi v gozdnih potokih, mrtvicah, rečnih rokavih, jarkih in močvarah. Najbolj ji teknejo ribe, raki, dvoživke, vodni polži in vodne žuželke.
Gnezdo si ponavadi splete na velikem hrastu ali boru v večjem gozdnem kompleksu, ki ga par nato uporablja več let. Premer gnezda lahko meri do 1,5 m in je v njem dovolj prostora za 3-4 mladiče. Gre za zelo plašno vrsto, ki je občutljiva na hrup in motnje. V Sloveniji je zelo redka gnezdilka.

Črna štorklja gnezdi v sklenjenih gozdovih in se hrani v gozdnih potokih in mrtvicah J. Novak

Sršenar (Pernis apivorus)
Med redke ptice sodi sršenar, ki ga zaradi podobnosti zlahka zamenjamo za kanjo. Najpogosteje ga opazimo med kroženjem nad krošnjami dreves.

Sršenar
Avtor posnetka: dr. Tomi Trilar
Slovenski arhiv živalskih zvokov, Prirodoslovni muzej Slovenije

Sršenar je do 60 cm velika ptica ujeda, ki se skoraj izključno hrani z ličinkami os in sršenov. Do teh se dokoplje s pomočjo dolgih krempljev. Ker gre za lokalno razširjeno vrsto, so opazovanja relativno redka, vendar takrat sršenarja od podobne kanje zlahka ločimo po svetlejšem trebuhu, sivi glavi in svetlo rumeni zenici. Gnezdo si splete na visoko v krošnji večjega listavca. Živi do 30 let in je ptica selivka, ki zimo preživi v južni Afriki. Populacija sršenarja na Goričkem predstavlja 4 % slovenske populacije te ujede.

Črna žolna (Dryocopus martius)
Predirljivo oglašanje naše največje vrste žolne pogosto odmeva skozi goričke gozdove. Črno žolno zlahka prepoznamo po izrazito črnem perju po telesu in rdeče obarvanem perju na glavi.

Črna žolna
Avtor posnetka: dr. Tomi Trilar
Slovenski arhiv živalskih zvokov, Prirodoslovni muzej Slovenije

Črna žolna v dolžino meri do 45 cm in tehta do 400 g, razpon kril pa doseže celo 73 cm. Samice imajo rdeč le vrh glave, glava samcev je rdeča od kljuna do vrha. Z močnim belim kljunom s trkanjem označuje teritorij, si izdolbe duplo ter išče hrano v lesu. Najpogostejši plen so velike lesne mravlje in ličinke hroščev, zato je črna žolna ena od ključnih vrst pri ohranjanju naravnega ravnovesja gozdnih škodljivcev. Par črne žolne ima teritorij, ki obsega tudi več kot 100 hektarjev gozda. Živi do 10 let. Populacija črne žolne na Goričkem šteje 3% celotne slovenske populacije.

Črno žolno prepoznamo po rdeči kapici in popolnoma črnem perju A. Voda

Gozdne ptice

NARAVA

KULTURA

ZA OBISKOVALCE

GRAD

JAVNI ZAVOD

NOVICE&DOGODKI