Na zahodnem delu slovensko-madžarske vasi Domanjševci/Domonkosfa se južno od Male Krke, vrh griča v gozdu, skriva pokopališka cerkvica. Podružnična cerkev, sprva sv. Venceslava in nato sv. Martina, je romarska enoladijska cerkev z zahodnim zvonikom in polkrožno zaključeno apsido. Kakor priča ohranjena baza slopa, je enoladijski prostor na zahodni strani imel urejeno t. i. gospodarsko emporo (v emporah so namreč liturgijo od prvih desetletij 13. stoletja naprej spremljati plemiški lastniki iz vrst stražnikov/speculatores). Spomeniško vrednost srednjeevropskih razsežnosti daje domanjševski romanski cerkvi kamnoseško bogat obdelani in stopničasto poglobljen južni portal. Kakovostna uresničitev se kaže zlasti v oblikovanju kapitelov, izpeljanih iz rastlinske in živalske motivike. V timpanonu je ikonografsko izjemno pomenljiv motiv leva v prefiguraciji Jagnjeta božjega: v svoji rešitvi s kraljevsko lilijo zaključenega repa živali se v prikriti simboliki izkazuje ustanovnikova zvestoba kraljevski dinastiji Arpadovič. Notranjščina cerkve je brez odlične opreme. (vir: S. Dešnik, dr. Janez Balažic: Goričko in Porabje povezana v kulturi, Vodnik za popotnike sedmih dni). Mimo cerkve vodi evropska kulturna pot sv. Martina Tourskega Via Sancti Martini. Pot se v Sloveniji začne v Domanjševcih.

Sredi borovih gozdov, 2 km pred križiščem ceste Gornji Petrovci-Grad, ki je bilo nekoč križišče starih cesarskih poti, stoji, na obsežni jasi, cerkev sv. Ane. V ljudski tradiciji velja za eno najstarejših cerkva na tem območju. Čeprav nekateri pisci postavljajo njen nastanek v 13. in celo v 12. stoletje, je bila današnja stavba zgrajena v 16. stoletju, kar predvidevamo po vklesani letnici 1521 na ščitku nad glavnim portalom v zahodni fasadi. Cerkev je pozidana na tradicionalnem srednjeveškem talnem načrtu. Obsega pravokotno ladjo in, od nje nekoliko ožji, prezbiterij, ki je tristrano zaključen. Zvonik nad korom pa je lesen. Zvonik in streha sta pokrita s skodlami, do 17 stoletja pa je bila streha pokrita s slamo. Zgodovinski viri pričajo, da so jo Turki leta 1664, pred bitko pri Monoštru/ sv. Gothardu, popolnoma opustošili. Ponovno so jo obnovili šele 1739 leta in jo na novo baročno obokali. Bolje od notranjosti je ohranjena zunanjost cerkve. Ladja je le malo daljša in širša od prezbiterija, ki je obdan s šestimi zunanjimi oporniki. Ohranilo se je tudi nekaj gotskih oken ter portal, ki s svojo dekoracijo potrjuje, da gre za arhitekturo zrelega 16. stoletja. Zunanjost je v glavnem ohranila svojo gotsko podobo. Cerkev je bila obnovljena še leta 1911 in 2000, ko je bila urejena tudi okolica cerkve. Turistična vrednost cerkve je v njeni arhaično rafinirani zunanjščini, ki se čudovito vključuje in s svojim pojavom dopolnjuje krajinsko podobo in nedotaknjen svet dehtečih borovih gozdov. (Samo Štefanec, Gotska arhitektura v Prekmurju, PMMS, Katalog stalne razstave, 1997)

Rotunda sv. Nikolaja stoji v severnem delu vasi Selo in je izjemen spomenik okrogle romanske arhitekture ter gotskega slikarstva. Nastala je v sredini 13. stoletja. Sezidana je iz opeke, zunanjščino pa imenitno razčlenjujejo talni zidec iz vulkanskega tufa od Grada, ritmično razporejene lizene, slikovit podstrešni venec ter stožčasta skodlasta streha. Umetnostnozgodovinsko njen pomen dvigajo še kakovostne slikarije na temo pasijona, nastale v začetku 15. stoletja izpod roke slikarja, ki je izhajal iz t. i. »gornještajerske vojvodske delavnice«. Majhno okroglo svetišče v vasici Selo na zarobju vzhodnega Goričkega ima med prekmurskimi umetnostnimi spomeniki prav posebno mesto. Legenda pravi, da naj bi cerkev sprva pripadala templjarjem. Zanimivost za vse obiskovalce – vstop v rotundo simbolično označuje Kristusov prihod v Jeruzalem, zakaj, izveste, če obiščete rotundo. Ob rotundi stoji lesen zvonik. Rotunda je redno oskrbovana, vodniki so v leseni brunarici na parkirišču. Več informacij . Freske so bile v letu 2018 in 2019 restavrirane. Rotunda stoji na travniku, ki je zanimiv spomladi in zgodaj poleti, ko na njem zacvetijo kukavice, trave in travniške cvetice. 

Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja pri Gradu je kakovosten spomenik gotske arhitekture, domnevno zgrajen že v 1. polovici 15. stoletja, z nižjo ladjo in višjim, poligonalno sklenjenim prezbiterijem. Zvonik je bil prezidan leta 1729, cerkev opirajo stopnjevani oporniki ter opasujejo talni zidci. Oba portala sta kamnoseško obdelana. Križnorebrast in zvezdast obok prezbiterija počiva na geometričnih konzolah in polstebrih. Glavni oltar je leta 1778 izdelal radgonski kipar Johannes/Janez Klein. Na njem je lesen kip Marije z Jezuščkom v naročju iz leta 1510. Ladja je bil po zamisli arhitekta Plečnika preoblikovana leta 1955, stranski oltar pa po zamisli arhitekta Bitenca. Prostorsko fotografijo cerkve in njene notranjosti najdete tukaj. Župnik Kolenc je v Kroniki cerkve zapisal: “Bolestno je odjeknila širom gračke župnije vest, da je 7. januarja 1957 v Ljubljani v 85 letu starosti umrl mož, umetnik, v katerem ni bilo zvijače. Vse življenje je živel za Boga, zaljšal božje hrame in si s tem spletal nesmrtni venec večne slave. Zadnja cvetka v tem vencu je bila naša župnijska cerkev.” In nadaljuje:“Večkrat mi je v razgovoru omenil: "Ne vem, zakaj imam tako veselje ravno z Vašo cerkvijo! Odkrito povem, da Vas imam rad in ves prekmurski narod. Vedno ste mi v mislih in pri srcu!" Sredi dela je omahnila njegova umetniška roka. Načrtov ni dokončal, saj jih je bilo preveč, ki bi jih rad “izpolnil v grački župniji.” Naj še dodam, da je ornament na koru in reflektor njegovo zadnje delo pred smrtjo. Po smrti so našli na njegovi delovni mizi načrt zanj v naravni velikosti, pripravljen za izdelavo,” je zapisal župnik Kolenc v že omenjenih Stopinjah. Jožef Plečnik kot človek je umrl, toda Plečnik kot umetnik je ostal med nami, kakor je sam zapisal v Križankah: “Minljiv si a Tvoje delo bo Tvoj spomin.” (povzeto po knjigi Štefana Kuharja, Jože Plečnik v cerkvi Marije vnebovzete pri Gradu, izdala Občina Grad, 2002.

Župnijska cerkev Gospodovega vnebohoda v Bogojini leži na imenitnem mestu v severnem delu naselja, katere znanilec je že od daleč viden okrogli stolp, zvonik. Starejšo, v jedru romansko, v 14. stoletju gotizirano cerkvico je znani slovenski arhitekt Jože Plečnik v 30. letih dvajsetega stoletja kot vhodno lopo vključil v novo celoto. Ta velja za eno najpomembnejših stavb sodobne sakralne arhitekture na Slovenskem.  Naslon na domače izročilo kažejo keramične posode, krožniki na stropu in amfore na glavnem oltarju ter kopica sijajnih nadrobnosti.

Cerkev sv. Helene na Pertoči Originalna gotska cerkev iz 16. stoletja, ki so ji v šestdesetih letih 20. stol. podrli ladjo in zgradili novo v stilu stanovanjske arhitekture. V gotski arhitekturi ohranjena le prezbiterij in zvonik. Cerkev stoji na izpostavljeni legi, na vrhu hriba nad vasjo. Ob njej je pokopališče. Cerkev sv. Helene na Pertoči v svoji notranjosti skriva umetnino, ki je delo priznanega slovenskega mozaičarja svetovnega slovesa, patra Marka Rupnika. Prešernov nagrajenec za izdelavo zasebne kapelice papeža Janeza Pavla II. v Vatikanu. Njegova dela krasijo cerkve Fatima na Portugalskem, Lurd v Franciji, Rim v Italiji in seveda doma v Kopru in Pertoči.. Mozaik meri 92 kvadratnih metrov in prekriva skoraj celoten prednji del cerkve – prezbiterij. Mozaik je bogatih barv ter podob, vsi upodobljeni lik in elementi pa imajo tudi globok teološki pomen in sporočilo. ".. v letu 2009 je obogatena z mozaikom patra Marka Rupnika. V današnji stranski kapeli in zvoniku župnijske cerkve je ohranjen večinoma poznogotski videz. Kratki prezbiterij priča o gotski stavbni fazi, oprema v njej pa je psevdogotska. V nasprotni osi, kot je bila stara ladja, so med letoma 1963– in 1970 po načrtih Jožeta Požauka postavili nov cerkveni hram. Med opremo izstopata kakovostni plastiki tirolskega mojstra Josefa Schmalzla in slikana okna – vitraži, za katere je leta 1984 oblikoval osnutke Jože Zel.", sta v vodnik za popotnike sedmih dni na Goričkem in v Porabju, zapisala Stanka Dešnik in Janez Balažic. Vodnik je na voljo v središču za obiskovalce na gradu Grad

Najstarejša stavba na Hodošu je evangeličanska cerkev. Zgrajena je bila med leti 1838 in 1842 po poznobaročnih zgledih in oblikovana kot enoladijska cerkev z zahodnim zvonikom in zakristijo. Fasado členijo pilastri in podstropni venec.   

Cerkev svete Trojice v Gornjih Petrovcih stoji na Nedelskem vrhu (355 m) od nekdaj znanem po vinogradništvu.  Že od daleč se razkriva z močnim zahodnim zvonikom, kratko romansko ladjo iz druge polovice 14. stoletja, daljšim poznogotskim prezbiterijem iz 15. stoletja, ki ga odlikujejo imenitni kamnoseški detajli. Več o sakralnih spomenikih v občini Gornji Petrovci tukaj.   

Evangeličanska cerkev v Bodoncih Bodonska cerkvena občina obstaja od leta 1792, evangeličani pa so na tem področju živeli že od časa reformacije. Bodonska cerkev je ena od priljubljenih postojank organiziranih skupin, pa tudi naključnih popotnikov, ki odkrivajo lepote krajinskega parka Goričko. Sedanja cerkev je bila zgrajena leta 1899 po načrtih arhitekta Daniela Placotta iz Budimpešte in je značilen primer cerkve z galerijo v nadstropju in visokimi ozkimi okni. Oltar je lesen. Izdelal ga je Ferencz Kuras iz Radgone. Oltarska slika predstavlja Jezusa na Oljski gori neznanega avtorja (olje na platno). 

Velika troladijska neoromanska cerkev sv. Jurija pri Svetem Juriju je iz leta 1925 in je nastala po načrtih arhitekta Hansa Pascherja iz Gradca.V jedru je ohranjen zvonik ter gotski prezbiterij s pomembnimi gotskimi kamnoseškimi detajli. Stoji v naselju, na rahli vzpetini in je pomembna dominanta v vasi.  

V okolju, kjer stoji cerkev sv. Benedikta v Kančevcih, je že davno stala njena starejša prednica, ki se v virih omenja že leta 1208. Današnja cerkev je enoladijska, z poligonalno zaključenim nižjim prezbiterijem. 1898. leta so jo neoromansko predelali. Stoji v naselju v neposredni bližini Doma duhovnosti Kančevci.  

Evangeličanska cerkev v Gornjih Petrovcih je bila zgrajena v samem naselju leta 1824, rekonstruirana pa 1894, po načrtih arhitekta Daniela Placotta iz Budimpešte. V skladu s tradicijo gre tipično zasnovo z veliko enoladijsko prostornino z galerijo, prezbiterijem in zahodnim zvonikom.

Evangeličanska cerkev na Gornjih Slavečih stoji sredi doline in ji daje prostorski poudarek. Histolitična arhitektura iz leta 1928 je bila sezidana po načrtih zidarskega mojstra Juda iz Kuzme. Sestavljajo jo enoladijska cerkev, poligonalni prezbiterij ter zahodni zvonik.

Cerkev sv. Martina stoji v središču vasi Kobilje. Razpotegnjena vas Kobilje je na obeh bregovih Kobiljanskega potoka s hišami ob dveh cestah. Vas je hkrati občina, med najmanjšimi v Sloveniji. Ponaša se s cerkvijo sv. Martina, ki je bila zgrajena po Jandlovih načrtih leta 1926 kot enoladijska, v prezbiteriju petstranično zaključena historistična zgradba. Okna so zastekljena s kakovostnimi vitraži iz leta 1972, napravljenimi po idejni zasnovi akad. slikarja Staneta Kregarja. V registru kulturne dediščine je cerkev vpisana pod e.št.: 3064 tukaj. Svoje zavetišče so v cerkvenem zvoniku našli tudi netopirji. Samice vrste navadnega netopirja so namreč našle dovolj miru za porod in vzgojo mladičev ter se, zbrane v velikem številu, žal uvrščajo v skoraj edino porodniško kolonijo v SV Sloveniji. V majhnem parku ob cerkvi raste brek, ki je edinstven in ima status naravne vrednote državnega pomena, saj je po obsegu v prsni višini najdebelejši v Sloveniji. Na Kobilju ga zelo cenijo, saj je njegov list simbol v občinskem grbu. Ob cerkvi so leta 1995 domačini postavili doprsni bronasti kip rojaku patru Pavlu Berdenu (1915– 1981), delo akad. kiparja Mirka Bratuše. Pater se je rodil v Ritlopovi hiši, nedaleč od cerkve, ki je bila obnovljena in je preurejena v središče za obiskovalce kraja. V letu 2012 so s pomočjo evropskih sredstev zgradili kulturno središče, v katerem želijo s kulturnimi dogodki še tesneje povezati ljudi ob meji. 

Cerkev sv. Jožefa na osrednjem trgu Cankove na je bila zgrajena leta 1718 v tlorisni zasnovi križa z zahodnim zvonikom. Prenovljena je bila že 1754. Prezbiterij je enako širok kot ladja. Pročelje členijo vogalna rustika, okenske maltaste obrobe ter profiliran podstrešni venec. Nepravilno orientirana cerkev ima tloris v obliki križa. Preprosto zunanjost cerkve krasijo vogalna rustika, maltaste obrobe okoli oken in profiliran podstrešen zidec. V cerkev stopamo na jugu skozi vhod pod visokim zvonikom, ki ga na vrhu členijo bifore. Prezbiterij na severu je enako širok kot ladja.  Na vzhodni in zahodni strani sta kapeli. Iz prezbiterija stopamo v zakristijo, ki se prislanja ob severno stranico zahodne kapele. Obokano notranjščino členijo  pilastri s profilirano gredo, ki prostor povezuje v celoto.  Oboke ladje in stranskih kapel krasi dekorativna poslikava, ki jo dopolnjuje še figuralni del z upodobitvami svetnikov, osrednji prizor z Jožefom in Marijo in prizor dveh angelov nad njima. Na dekorativnem loku prezbiterija je izpisana letnica 1900. Vegetabilna dekoracija v rjavkastih, rdečkastih in modrih tonih se med seboj ubrano dopolnjuje. Dekoracijo obokov, ki je najmočneje izražena v predelu prezbiterija, na stranskih stenah prezbiterija dopolnjujeta figuri svetnikov Petra in Pavla.  Mučenika stojita v polkrožno zaključenih nišah. Petra prepoznamo po ključu, ki ga drži v levi roki, Pavla po meču, atributu njegovega mučeništva, v drugi roki drži svitek. Na sredinski, glavni steni prezbiterija je Kregarjev prizor Jožefa z Marijo, ki ga dopolnjujejo figure angelov z napisnimi trakovi. Figure so upodobljene na močno poudarjenem ozadju, ki je pred obnovo cerkve leta 2004 delovalo moteče. S prepleskanjem poslikave iz leta 1900 je bil Kregarjevi freski odvzet naravni barvni okvir v katerega je slikar smotrno umestil svojo upodobitev z glavnim patronom cerkve. Po  restavratorskem posegu je freska ponovno pridobila na svoji veljavi. Na delu oboka nad osrednjim prizorom je v trikotnem polju upodobitev dveh angelov na oblakih. Figuralno poslikavo dveh svetnikov v nišah in prizorom angelov na oblačkih dopolnjujejo še štiri figure evangelistov na spodnjem delu oproge med oboki. Luka in Marka sta upodobljena v prezbiteriju, Matej in Janez v ladji. Evangelisti v dekorativno poudarjenih poljih so upodobljeni sede,  kot pismouku s peresom v roki med zapisovanjem v evangelij, pod njimi je atribut in ime. Liki svetnikov in prizor z angeloma na oblakih dokazujejo visoko obrtniško znanje slikarja, ki se je podpisal kot T. (Vir: www.cankova.si) Več o kulturnih spomenikih v občini Cankova najdete tukaj. Za lažje načrtovanje obiska v občini Cankova si lahko pomagate z Vodnikom po vaseh Cankova | Domajinci | Gerlinci | Gornji Črnci Korovci | Krašči | Skakovci | Topolovci, ki ga najdete tukaj. 

V neposredni bližini Bukovniškega jezera stoji kapela svetega Vida. Prvotno je na tem mestu stal le leseni križ, leta 1828 pa je bila zgrajena današnja kapela. Vidova kapela je poleg Vidovega izvira zaščitni znak Bukovniškega jezera in priljubljeni cilj obiskovalcev. Vsako leto je prvo nedeljo po 15.juniju, ko goduje sveti Vid, ob kapelici proščenje (žegnanje) in na ta dan pride na ta kraj tudi po več tisoč romarjev. (Vir: www.dobrovnik.si)