Od bobrišča do mokrišča

 Tatjana Gregorc, Inštitut Lutra

Bober, največji evropski glodavec, po dobrih 200 letih ponovno naseljuje svoje zgodovinske habitate. Zaradi pretiranega lova v preteklosti je namreč naša avtohtona vrsta tako v Sloveniji kot tudi v mnogih drugih evropskih državah izumrla. Pred petindvajsetimi leti so prve bobre naselili na Hrvaškem. Z Bavarske so pripeljali 85 živali, njihovi potomci pa so se razširili tudi v Slovenijo, Avstrijo in na Madžarsko. Bober je zavarovana vrsta, zavarovan je tudi njegov življenjski prostor pa tudi strukture, ki jih ustvarja (bobrišča in jezovi).

Tako kod drugod po Evropi se bober tudi pri nas vrača v močno spremenjeno življenjsko okolje. V zadnjem stoletju smo namreč širom Evrope uničili od 50 do 90 % mokrišč. In ravno mokrišča so tista, ki v naravi opravljajo izjemno pomembne naloge; v sodobnem jeziku jih imenujemo ekosistemske storitve: zadržujejo in čistijo vodo, zmanjšujejo erozijo in blažijo poplave, so pomemben ponor toplogrednega plina CO2 ter imajo ključno vlogo pri blaženju podnebnih sprememb. Pomembna pa so tudi kot življenjski prostor za mnoge rastlinske in živalske vrste. Sodijo namreč med najbolj produktivne ekosisteme na planetu, primerljive celo z deževnim gozdom in koralnimi grebeni. 


Bober se pojavlja tudi ob Bukovniškem jezeru   Adolf Pen

Da je bober v preteklosti naseljeval tudi Goričko, nakazuje ime vasi Hodoš; Hód namreč v madžarščini pomeni bober. V zadnjih letih smo tudi na Goričkem zaznali bobrovo dejavnost in nato opazili tudi živali. Vrsta se počasi, a vztrajno širi. 

Bober je izključni rastlinojed. V obdobju vegetacije se hrani z zelmi, v zimskem času pa uživa lubje dreves in grmov. Na prisotnost bobra v naravi zanesljivo kažejo obglodana drevesa in veje; največ izbira mehkolesne vrste, ki gospodarsko niso zanimive. To sta predvsem vrba in topol. Živali se večinoma zadržujejo v petmetrskem pasu ob vodah, le redko se od vode oddaljijo več kot 20 metrov.


Bobri so pretežno nočno aktivne živali, zato jih strokovnjaki spremljajo tudi s pomočjo kamer   Inštitut Lutra

Bobra imenujemo tudi ekosistemski inženir, saj si zna spretno prilagoditi življenjsko okolje. Kjer je vodni tok prehiter ali je vodostaj prenizek, zgradi jezove, ki vodo zadržujejo in čistijo. Goričko je slovenska pokrajina z najmanjšo količino padavin, ki se bo zaradi podnebnih sprememb še zmanjševala. Zato je bober pomemben partner pri prilagajanju na podnebne spremembe. Pomagal bo zadrževati vodo v sušnem delu leta, v zameno pa mu prepustimo vsaj nekaj zemljišča ob rekah in potokih. Tako bo lahko poskrbel, da bo dovolj čiste vode tudi za nas, ljudi. Pripravil pa bo tudi nova bivališča za vodne živali in rastline, s čimer se povečuje biodiverziteta vodnih ekosistemov.

Inštitut Lutra je lani pridobil mednarodni projekt LIFE BEAVER – Živeti z bobrom, mokrišči in podnebnimi spremembami, ki ga sofinancira Evropska komisija. S projektom želimo najširši javnosti predstaviti bobra in spremembe, ki nam jih prinaša. Eden od pomembnih ciljev projekta je predstavitev ukrepov, s katerimi lahko omilimo morebitne neželene vplive bobrovih dejavnosti. Med preprostimi, a učinkovitimi ukrepi so zaščita dreves ter površin s poljščinami ter preprečevanje lokalno neželenih poplav za bobrovimi jezovi.

 

                                                        

    top