Na vsebino
MENU

Dvoživke in plazilci

Na območju KP Goričko živi 15 vrst dvoživk in 8 vrst plazilcev. Dvoživke so bile v preteklosti raziskane v okviru projekta Varstvo dvoživk in netopirjev v regiji Alpe-Jadran, zato je poznavanje vrst in razširjenosti relativno dobro. Skupina plazilcev je slabše raziskana. Dve vrsti dvoživk - hribski urh (Bombina variegata) in veliki pupek (Triturus carnifex) imata na območju tako številčno populacijo, da sta opredeljeni kot kvalifikacijski vrsti za območje Natura 2000 Goričko. 

DVOŽIVKE

Od repatih dvoživk, za katere je značilna notranja oploditev, na Goričkem živijo navadni močerad (Salamandra salamandra), planinski (Mesotriton alpestris), navadni (Lissotriton vulgaris) in veliki pupek. Med brezrepimi dvoživkami, ki imajo zunanjo oploditev, živijo predstavniki krastač - navadna (Bufo bufo) in zelena krastača (Bufo viridis), urhov - hribski, ki se občasno pojavlja kot križanec z nižinskim urhom (Bombina bombina), česnovka (Pelobates fuscus), zelena rega (Hyla arborea) in prave žabe - rosnica (Rana dalmatina), sekulja (Rana temporaria), plavček (Rana arvalis) in zelena žaba (Pelophylax spp.). Skupina zelenih žab združuje križance pisane žabe (Pelophylax lessonae) in debeloglavke (Pelophylax ridibunda). Predstavnica rjavih žab je sekulja. Ledavsko jezero, največje jezero na Goričkem, je tudi edino znano nahajališče česnovke na Goričkem. Več o razširjenosti, ekologiji in varstvu dvoživk v KP Goričko lahko izveste v knjižici Dvoživke Krajinskega parka Goričko.     

Dvoživke spadajo med vretenčarje

Vsi vretenčarji imajo notranje osno ogrodje, hrbtenico, ki je iz vretenc (od tod tudi ime), in okončine. Dvoživke imajo, poleg hrbtenice in reber, ki so zelo kratka in ne obdajajo pljuč, razvite štiri okončine. Navadno so na prvih nogah štirje prsti, na zadnjih pa jih je pet. Zrak v pljuča potisnejo z usti, izmenjava plinov poteka tudi skozi kožo.

Koža dvoživk je gola (brez lusk, dlake), v njej so številne sluzne žleze, ki služijo vlaženju kože. V koži imajo tudi strupne žleze, s katerimi se branijo pred bakterijami, glivicami in plenilci. Strupi, ki jih izločajo pri nas živeče dvoživke, za človeka niso strupeni, lahko le razdražijo sluznico (oko, nos, usta, rane).

Odrasle dvoživke so plenilci

Prehranjujejo se z različnimi žuželkami, polži, pajki, deževniki … V zgornji čeljusti imajo pecljate zobe, ki pa so zelo krhki, zato plen pojejo v enem kosu. Nekatere žabe imajo iztegljiv lepljiv jezik, s katerim lovijo plen. Črevo se konča s kloako (stokom), vanjo se izlivajo tudi spolne žleze in izločki ledvic (večinoma sečna kislina). Ličinke dvoživk imajo na zgornji in spodnji ustni majhne zobce. Prehranjujejo se z algami in odmrlim organskim materialom. Dvoživke, razen močerila, imajo zelo dobro razvit vid. Z njimi si pomagajo tudi pri požiranju hrane, pri čemer oči zaprejo in pomaknejo navzdol ter tako potisnejo hrano v želodec. Razvit imajo tudi voh in sluh. Brezrepe dvoživke imajo na glavi viden bobnič, repate dvoživke pa zunanjega ušesa nimajo.

Veliki pupek (Triturus carnifex) je v povprečju do 10 cm velik in 15 g težki pupek, čeprav lahko v dolžino zraste do 25 cm. Koža na hrbtni strani je rjave barve, medtem ko je trebuh rumeno oranžen z značilnimi črnimi lisami. Temno grlo je posuto s številnimi drobnimi svetlimi pikami. Rep je bočno sploščen. Samci imajo v obdobju parjenja izrazit, nazobčan hrbtni greben. Hrani se z žuželkami, deževniki, mehkužci in prašički. Živi v stoječih (mlake, kali) in počasi tekočih vodah brez rib. Ob vodnem habitatu mora biti ustrezen kopenski habitat, kot so travniki, mejice ali grmišča.  Razširjen je na Apeninskem in Balkanskem polotoku ter na delu srednje Evrope. V Sloveniji je splošno razširjen, vendar redek. Ogroža ga izguba življenjskega prostora, izsekavanje gozdov, sprememba kmetijske rabe, onesnaženje voda in vnos predatorskih rib.


Veliki pupek   M. Podletnik  

Hribski urh (Bombina variegata) je majhna (do 5,5 cm velika in 12 g težka) dvoživka iz reda žab. Zgornja stran telesa je sivo rjave barve, medtem ko značilen rumenočrn vzorec prekriva trebušno stran. Ta vzorec je unikaten na vsaki živali, podobno kot imamo ljudje unikaten prstni odtis. Urh se prehranjuje z žuželkami, predvsem hrošči in mravljami ter pajki. Živi v odprtih, plitvih vodah z malo vegetacije. Pogosto ga lahko opazimo v gozdnih vlakah z zastalo padavinsko vodo v odprtih gozdovih. Živi do 10 let.


Hribski urh
Avtor posnetka: dr. Tomi Trilar
Slovenski arhiv živalskih zvokov, Prirodoslovni muzej Slovenije

Razširjen je v srednji in južni Evropi. V največji meri ga ogroža izguba življenjskega prostora zaradi izsuševanja mokrišč in zasipavanja mlak ali gozdnih vlak. Urbanizacija, degradacija mokrišč in fizične motnje prav tako prispevajo k njegovi ogroženosti, zato ima status ranljive vrste in je varovan tudi kot kvalifikacijska vrsta Natura 2000. 


Hribski urh živi v plitkih vodah   T. Koltai

   

 

  Ali ste vedeli?

 Dvoživke so skupina živali, ki so neločljivo povezane z vodo in s kopnim. V Sloveniji živi 19 vrst domorodnih dvoživk. Dvoživke delimo v dve skupini (reda):


   REPATE DVOŽIVKE
Med njih uvrščamo pupke in močerade ter močerile.
Repate dvoživke imajo razvit rep, imajo valjasto telo ter kratke in čokate noge. Rep ohranijo celo življenje. Po obliki telesa nekoliko spominjajo na kuščarje, vendar imajo kožo brez lusk. Imajo notranjo oploditev, kar pomeni, da oploditev poteka v telesu samice.

          BREZREPE DVOŽIVKE, 
Med njih uvrščamo krastače, prave žabe, urhe, rege in česnovke. 
Brezrepe dvoživke v odraslem življenju nimajo repa. Rep imajo le njihovi paglavci, ki živijo v vodi. Zadnje noge brezrepih dvoživk so dolge. Imajo zunanjo oploditev, kar pomeni, da oploditev jajčec poteka v vodi.

 

   

 

  Ali ste vedeli?         

Prve dvoživke so se razvile iz rib že v paleozoiku, natančneje v devonu (t. j. pred približno 416 milijoni let) in so prvi vretenčarji, ki so se prilagodili življenju na kopnem. V Julijskih Alpah so našli fosil izumrle dvoživke, ki je datiran v čas triasa.                              

 

PLAZILCI

Močvirska sklednica (Emys orbicularis) je naša edina avtohtona sladkovodna želva in ena najbolj skrivnostnih prebivalk naših mokrišč. Zaradi svoje plašnosti jo v naravi le redko opazimo, čeprav je njena prisotnost pomemben znak ohranjenega vodnega okolja.


Močvirska sklednica   K. Malačič

Na Goričkem njeno prisotnost že več let spremljamo. Leta 2026 smo jo poleg Ledavskega jezera preverjali tudi na Hodoškem in Križevskem jezeru. Rezultati na Hodoškem jezeru so bili še posebej spodbudni – zabeležili smo 12 različnih osebkov, med njimi mlade in odrasle želve, kar kaže na pomen tega območja za ohranjanje vrste.

Kako jo prepoznamo, kje živi, s čim se prehranjuje in zakaj je danes ogrožena in kaj lahko storimo, da ji pomagamo preživeti? Več o močvirski sklednici, njenem življenju in spremljanju na Goričkem preberite v nadaljevanju.

Močvirska sklednica (Emys orbicularis) je naša edina avtohtona sladkovodna želva, ki jo najdemo tudi na Goričkem. V naravi jo le redko opazimo, saj je zelo plašna in se ob najmanjšem znaku nevarnosti hitro umakne v vodo. Za življenje potrebuje primerna mokrišča – predvsem stoječe ali počasi tekoče vode z bogato obrežno vegetacijo. Naseljuje jezera, ribnike, mrtvice, močvirja in mirnejše dele vodotokov. Večino časa preživi v vodi, ob toplih in sončnih dneh pa jo lahko opazimo med sončenjem. Takrat se zadržuje na podrtih drevesih, štrlečih vejah, blatnih otočkih ali drugih mestih, ki se dvigajo nad vodno gladino. Sončenje je zanjo pomembno, saj si tako ogreje telo.

Kako jo prepoznamo?
Močvirska sklednica je prepoznavna po temno rjavem do skoraj črnem telesu, posejanem z drobnimi rumenimi pikami. Te najdemo tudi na oklepu, čeprav so pri starejših živalih lahko manj izrazite. Oklep je razmeroma visok in zaobljen ter po obliki spominja na skledo – od tod tudi njeno slovensko ime.Odrasle sklednice pri nas navadno ne zrastejo več kot približno 20 centimetrov, če merimo dolžino oklepa. Samice so praviloma večje in težje od samcev. Spola lahko ločimo tudi po nekaterih drugih značilnostih: samci imajo navadno daljši rep, njihove šarenice pa so pogosto rdečkasto ali rjavkasto obarvane, medtem ko so pri samicah običajno rumenkaste.

Življenje med vodo in kopnim
Čeprav večino življenja preživi v vodi, je močvirska sklednica odvisna tudi od kopnega. To je še posebej pomembno v času razmnoževanja. Samice pozno spomladi oziroma v začetku poletja zapustijo vodo in poiščejo primerno odprto, toplo in suho mesto z mehko prstjo ali peščeno podlago.Tam z zadnjimi nogami izkopljejo gnezdo in vanj odložijo jajca, nato pa ga prekrijejo z zemljo. Za uspešno razmnoževanje niso pomembna le primerna vodna okolja, temveč tudi ohranjeni travniki in druge odprte površine v njihovi bližini.Po približno dveh do treh mesecih se iz jajc izležejo mlade želvice. Ob izvalitvi so zelo majhne, njihov oklep meri le 2 cm. Od prvega dne so samostojne, vendar je njihova pot do odraslosti polna nevarnosti. Jajca in mladiče lahko uplenijo številne živali, zato jih veliko ne preživi prvih let življenja. Če so razmere jeseni prehladne, lahko mlade želvice prezimijo v gnezdu in se pojavijo šele naslednjo pomlad.Zanimivo je tudi, da lahko na spol mladičev vpliva temperatura, pri kateri se razvijajo jajca. To je ena izmed posebnosti razmnoževanja močvirske sklednice.

Kaj je na njenem jedilniku?
Močvirska sklednica je prehranski oportunist, kar pomeni, da se prehranjuje z različnimi vrstami hrane, ki so ji na voljo. Pleni predvsem vodne nevretenčarje, na primer žuželke in njihove ličinke, prehranjuje pa se tudi s polži, paglavci, žabami, ribjimi mladicami in drugimi manjšimi živalmi. Ne prezre niti mrhovine, občasno pa zaužije tudi rastlinsko hrano. Pri iskanju hrane ima pomembno vlogo v vodnem ekosistemu. Tako kot druge živalske vrste je del zapletenega spleta odnosov med organizmi, ki skupaj sestavljajo mokrišče.

Od postne jedi do ogrožene vrste
Danes si težko predstavljamo, da je bila močvirska sklednica nekoč v Evropi zelo pogosta. Zaradi človekovega vpliva se je njeno število skozi stoletja močno zmanjšalo. V srednjem veku je močvirska sklednica veljala za postno jed, saj jo je krščanska tradicija uvrščala med »ribe« in ne med »mesnate« živali. Z želvami so zato trgovali in jih tudi množično lovili za prehrano. Še v 19. stoletju so ob petkih na tržnice vozili polne košare rakov, rib in sklednic. Takšno izkoriščanje je močno prispevalo k zmanjšanju številčnosti vrste. V zadnjem stoletju so močvirsko sklednico še bolj prizadeli izsuševanje in melioracije mokrišč ter urejanje vodotokov. Izginjanje močvirij, mrtvic in drugih mirnih vodnih okolij pomeni tudi izgubo njenega življenjskega prostora. Dodatno jo ogroža kemično onesnaževanje, saj je občutljiva na spremembe v okolju.

Za njeno preživetje niso pomembne le vode. Veliko težavo predstavlja tudi pomanjkanje primernih kopenskih površin ob vodah, kamor samice odlagajo jajca. Gnezda, jajca in mlade želvice so izpostavljeni številnim plenilcem, med katerimi so lisice, podlasice, mačke in nekatere vrste ptic.

Nevarnost tujerodnih želv
Močvirsko sklednico ogrožajo tudi tujerodne vrste želv, zlasti okrasne gizdavke, med katere sodita rdečevratka in rumenovratka. Te želve so ljudje v preteklosti pogosto kupovali kot hišne ljubljenčke, pozneje pa so jih nekateri izpustili v naravo.V naravi lahko tujerodne želve z močvirsko sklednico tekmujejo za hrano, skrivališča in primerna mesta za sončenje. Zato želv, ki jih ne moremo ali ne želimo več imeti doma, nikoli ne smemo izpustiti v naravo. S tem lahko ogrozimo domorodne živalske vrste in porušimo občutljivo naravno ravnovesje.

Zavarovana in ogrožena vrsta
Močvirska sklednica je v Sloveniji redka in ogrožena vrsta. Zaradi izgube in spreminjanja mokrišč, urejanja vodotokov, onesnaževanja ter izgube primernih kopenskih površin za odlaganje jajc so njene populacije marsikje majhne in med seboj ločene. Dodatno jih ogrožajo plenjenje jajc in mladičev ter tujerodne vrste želv. Vrsta je v Sloveniji zavarovana z Uredbo o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah. Pomembna je tudi na evropski ravni, saj je uvrščena v Prilogi II in IV Direktive o habitatih. To pomeni, da je za njeno ohranjanje treba varovati tudi njene življenjske prostore, posamezni osebki pa so strogo varovani. Njeno stanje ohranjenosti v Sloveniji je neugodno, zato sta spremljanje populacij in ohranjanje primernih mokrišč ter njihove okolice ključnega pomena za njeno dolgoročno preživetje.

Močvirska sklednica na Goričkem
Prisotnost močvirske sklednice je potrjena tudi na območju Krajinskega parka Goričko. Na Ledavskem jezeru njeno prisotnost že dlje časa spremljamo z monitoringi, ki potrjujejo, da je jezero življenjski prostor te redke avtohtone želve. Leta 2026 smo prisotnost močvirske sklednice preverjali tudi na Hodoškem in Križevskem jezeru. Rezultati preverjanja so bili na Hodoškem jezeru več kot odlični, saj smo na zabeležili kar 12 različnih primerkov močvirskih sklednic. Med njimi sta bile tudi dve manjši želvi, katerih dolžina z iztegnjeno glavo in repom ni presegala 10 centimetrov, ter osem odraslih osebkov, katerih dolžina je dosegala skoraj 30 centimetrov. Teža želv pa se je gibala med 80 in 655 grami.

Potrdili smo prisotnost mladih in odraslih osebkov, kar je še posebej pomemben podatek o pojavljanju vrste na Hodoškem jezeru, saj nakazuje na to, da je Hodoško jezero z bližnjo okolico prvovrsten habitat za to vrsto. 

Na Križevskem jezeru prisotnost močvirske sklednice nismo potrdili, ker pa je ta vrsta zelo neopazna in jo je v naravi težko zaznati, to še ne pomeni da je na tem območju ni. Za zanesljivejšo oceno njene prisotnosti so potrebna nadaljnja spremljanja. Spremljanje vrste nam pomaga bolje razumeti, kje živi in kakšno je stanje njenih populacij. Takšni podatki so pomembni tudi za načrtovanje ukrepov za njeno varstvo in ohranjanje primernih življenjskih prostorov.

Pomemben in razveseljujoč podatek pa je tudi, da na teh dveh območjih nismo zaznali tujerodnih vrst želv.

Kako lahko pomagamo?
Močvirska sklednica je redka in ogrožena vrsta, zato je pomembno, da ohranjamo njene življenjske prostore. Mokrišča niso pomembna le zanjo, ampak so dom številnim drugim rastlinam in živalim.

Pomagamo lahko že z nekaj preprostimi ravnanji:

  • ne izpuščamo hišnih in tujerodnih želv v naravo;
  • mokrišč ne onesnažujemo in vanje ne odlagamo odpadkov;
  • ohranjamo naravne in z rastlinjem obrasle bregove;
  • varujemo tudi travnike in druge odprte površine v bližini voda, ki jih samice potrebujejo za odlaganje jajc;
  • močvirskih sklednic v naravi ne vznemirjamo, jih ne lovimo in ne odnašamo domov (tako početje je celo kaznivo).

Močvirska sklednica je tiha in skrivnostna prebivalka naših mokrišč. Čeprav jo zaradi njene plašnosti le redko opazimo, je njena prisotnost pomemben pokazatelj ohranjenega naravnega okolja. Z varovanjem mokrišč in njihove okolice ne varujemo le ene redke želve, temveč celoten svet življenja, ki je od vode odvisen.

 

Slepec (Anguis fragilis) kljub "kačjemu" izgledu spada v skupino kuščarjev. V primeru nevarnosti lahko odvrže rep in lahko zatisnejo veke. Slepec je nenevaren in koristen prebivalec gozdnih robov, travnikov, sadovnjakov in vrtov, saj se hrani s polži, deževniki, pajki in žuželkami. Ima gladke luske rjavo sive barve in samice še rahlo temnejšo črto vzdolž hrbta. Meri lahko do 50 cm. Je živoroden in jajceroden, kar pomeni, da lahko bodisi samica skoti 6–12 mladičev, ki so podobni samicam ali pa odloži 5–25 jajc. Slepec je razširjen po celotni Sloveniji in splošno razširjen tudi na Goričkem.   

Med kuščaricami sta najbolj razširjena martinček (Lacerta agilis) in zelenec (Lacerta viridis). Martinček je pogosto splošno poimenovanje za kuščarje, saj je martinček najbolj pogost razširjen prav v Prekmurju in Podravju. Na hrbtni strani poteka temnejši vzorec ali pa je prisotna svetla prekinjena črta po sredini. Barva in vzorec se lahko med martinčki precej razlikujeta. Zrastejo do 27 cm. Živi na odprtih površinah z grmovjem in vrtovih. Samica poleti izleže do 14 jajc, iz katerih se avgusta izvalijo mladi kuščarji. Žuželke se najpogosteje znajdejo na njegovem jedilniku.


Martinčka prepoznamo po značilni temni progi na hrbtu   B. Bakan

Zelenec je največji slovenski kuščar, ki zraste do dolžine 40 cm. Telo zelenca je prekrito z luskami zelene barve in posuto s številnimi črnimi pikami. Samci imajo vrat pogosto modro obarvan. Mladiči so svetlo rjave barve. So jajcerodni. Mladiči se izvalijo avgusta. Hranijo se z žuželkami, ki jih najdejo v grmičevju in ob poteh.


Samca zelenca prepoznamo po modri obarvanosti vratu   M. Podletnik  

Med kačami sta splošno razširjeni nenevarni vrsti smokulja (Coronella austriaca) in belouška (Natrix natrix). Smokulja je kača svetlih gozdov, gozdnih obronkov, jas ter posek, Hrani se s kuščarji, slepci in mladimi kačami. Gre za živorodno vrsto, kar pomeni da samica pozno poleti skoti do 15 živih mladičev. To do 75 cm dolgo kačo prepoznamo po temnem vzorcu na rjavi ali sivi osnovi ter značilni lisi v obliki črke U na glavi. Belouško prepoznamo po beli lisi, obdani s črno liso na zatilju glave. Hrbet je temen.  Glavni plen beloušk so dvoživke, zato jo najdemo skoraj izključno ob stalnih površinskih vodah in mokriščih kot so vlažni gozdovi. Jajca poleti pogosto odložijo v kupe gnoja ali komposta, v katerem se jeseni izvalijo mladiči.


Belouška   

Do 2 m dolžine lahko doseže navadni gož (Zamenis longissimus) je na Goričkem lokalno razširjen. Hrbet je rjav s svetlimi pikami, trebušna stran je belorumena. Jajca pogosto odloži na gnojišča konec junija. Hrani se z malimi sesalci, kuščaricami in ptiči. Vse zgoraj navedene vrste kač so NENEVARNE.

Pojavljanje navadnega gada (Vipera berus), ki je strupenjača, je bila domnevno najdena v okolici Vučje Gomile, kar pa ni bilo potrjeno. Vse kače so zavarovane z uredbo.  

 

  NARAVA

NARAVA

KULTURA

ZA OBISKOVALCE

GRAD

JAVNI ZAVOD

NOVICE&DOGODKI