Dvoživke in plazilci

Na območju KP Goričko živi 15 vrst dvoživk in 8 vrst plazilcev. Dvoživke so bile v preteklosti raziskane v okviru projekta Varstvo dvoživk in netopirjev v regiji Alpe-Jadran, zato je poznavanje vrst in razširjenosti relativno dobro. Skupina plazilcev je slabše raziskana. Dve vrsti dvoživk - hribski urh (Bombina variegata) in veliki pupek (Triturus carnifex) imata na območju tako številčno populacijo, da sta opredeljeni kot kvalifikacijski vrsti za območje Natura 2000 Goričko. 

DVOŽIVKE

Od repatih dvoživk, za katere je značilna notranja oploditev, na Goričkem živijo navadni močerad (Salamandra salamandra), planinski (Mesotriton alpestris), navadni (Lissotriton vulgaris) in veliki pupek. Med brezrepimi dvoživkami, ki imajo zunanjo oploditev, živijo predstavniki krastač - navadna (Bufo bufo) in zelena krastača (Bufo viridis), urhov - hribski, ki se občasno pojavlja kot križanec z nižinskim urhom (Bombina bombina), česnovka (Pelobates fuscus), zelena rega (Hyla arborea) in prave žabe - rosnica (Rana dalmatina), sekulja (Rana temporaria), plavček (Rana arvalis) in zelena žaba (Pelophylax spp.). Skupina zelenih žab združuje križance pisane žabe (Pelophylax lessonae) in debeloglavke (Pelophylax ridibunda). Predstavnica rjavih žab je sekulja. Ledavsko jezero, največje jezero na Goričkem, je tudi edino znano nahajališče česnovke na Goričkem. Več o razširjenosti, ekologiji in varstvu dvoživk v KP Goričko lahko izveste v knjižici Dvoživke Krajinskega parka Goričko.     

Veliki pupek (Triturus carnifex) je v povprečju do 10 cm velik in 15 g težki pupek, čeprav lahko v dolžino zraste do 25 cm. Koža na hrbtni strani je rjave barve, medtem ko je trebuh rumeno oranžen z značilnimi črnimi lisami. Temno grlo je posuto s številnimi drobnimi svetlimi pikami. Rep je bočno sploščen. Samci imajo v obdobju parjenja izrazit, nazobčan hrbtni greben. Hrani se z žuželkami, deževniki, mehkužci in prašički. Živi v stoječih (mlake, kali) in počasi tekočih vodah brez rib. Ob vodnem habitatu mora biti ustrezen kopenski habitat, kot so travniki, mejice ali grmišča.  Razširjen je na Apeninskem in Balkanskem polotoku ter na delu srednje Evrope. V Sloveniji je splošno razširjen, vendar redek. Ogroža ga izguba življenjskega prostora, izsekavanje gozdov, sprememba kmetijske rabe, onesnaženje voda in vnos predatorskih rib.


Veliki pupek   M. Podletnik  

Hribski urh (Bombina variegata) je majhna (do 5,5 cm velika in 12 g težka) dvoživka iz reda žab. Zgornja stran telesa je sivo rjave barve, medtem ko značilen rumeno-črn vzorec prekriva trebušno stran. Ta vzorec je unikaten na vsaki živali, podobno kot imamo ljudje unikaten prstni odtis. Urh se prehranjuje z žuželkami, predvsm hrošči in mravljami ter pajki. Živi v odprtih, plitvih vodah z malo vegetacije. Pogosto ga lahko opazimo v gozdnih vlakah z zastalo padavinsko vodo v odprtih gozdovih. Živi do 10 let. Razširjen je v srednji in južni Evropi. V največji meri ga ogroža izguba življenjskega prostora zaradi izsuševanja mokrišč in zasipavanja mlak ali gozdnih vlak. Urbanizacija, degradacija mokrišč in fizične motnje prav tako prispevajo k njegovi ogroženosti, zato ima status ranljive vrste in je varovan tudi kot kvalifikacijska vrsta Natura 2000.


Hribski urh živi v plitkih vodah   T. Koltai

   

 

  Ali ste vedeli?

 Dvoživke so skupina živali, ki so neločljivo povezane z vodo in s kopnim. V Sloveniji živi 19 vrst domorodnih dvoživk. Dvoživke delimo v dve skupini (reda):


   REPATE DVOŽIVKE
Med njih uvrščamo pupke in močerade ter močerile.
Repate dvoživke imajo razvit rep, imajo valjasto telo ter kratke in čokate noge. Rep ohranijo celo življenje. Po obliki telesa nekoliko spominjajo na kuščarje, vendar imajo kožo brez lusk. Imajo notranjo oploditev, kar pomeni, da oploditev poteka v telesu samice.

          BREZREPE DVOŽIVKE
Med njih uvrščamo krastače, prave žabe, urhe, rege in česnovke
Brezrepe dvoživke v odraslem življenju nimajo repa. Rep imajo le njihovi paglavci, ki živijo v vodi. Zadnje noge brezrepih dvoživk so dolge. Imajo zunanjo oploditev, kar pomeni, da oploditev jajčec poteka v vodi.

PLAZILCI

Edina predstavnica redu želv je močvirska sklednica (Emys orbicularis). Ta edina domorodna vrsta kopenske želve je na Goričkem redka in lokalno razširjena (okolica Ledavskega in Hodoškega jezera). Na Goričkem je bila v preteklosti najdena tudi tujerodna pisana sklednica (Trachemys scripta), katere podvrsti sta bolje poznani pod imenoma rdečevratka in rumenovratka ter pri čemer je najverjetneje bila opažena žival, ki so jo neodgovorni lastniki spustili v naravo. 

Slepec (Anguis fragilis) kljub "kačjemu" izgledu spada v skupino kuščarjev. V primeru nevarnosti lahko odvrže rep in lahko zatisnejo veke. Slepec je nenevaren in koristen prebivalec gozdnih robov, travnikov, sadovnjakov in vrtov, saj se hrani s polži, deževniki, pajki in žuželkami. Ima gladke luske rjavo sive barve in samice še rahlo temnejšo črto vzdolž hrbta. Meri lahko do 50 cm. Je živoroden in jajceroden, kar pomeni, da lahko bodisi samica skoti 6-12 mladičev, ki so podobni samicam ali pa odloži 5-25 jajc.  Slepec je razširjen po celotni Sloveniji in splošno razširjen tudi na Goričkem.   

Med kuščaricami sta najbolj razširjena martinček (Lacerta agilis) in zelenec (Lacerta viridis). Martinček je pogosto splošno poimenovanje za kuščarje, saj je martinček najbolj pogost razširjen prav v Prekmurju in Podravju. Na hrbtni strani poteka temnejši vzorec ali pa je prisotna svetla prekinjena črta po sredini. Barva in vzorec se lahko med martinčki precej razlikujeta. Zrastejo do 27 cm. Živi na odprtih površinah z grmovjem in vrtovih. Samica poleti izleže do 14 jajc, iz katerih se avgusta izvalijo mladi kuščarji. Žuželke se najpogosteje znajdejo na njegovem jedilniku.


Martinčka prepoznamo po značilni temni progi na hrbtu   K. Malačič

Zelenec je največji slovenski kuščar, ki zraste do dolžine 40 cm. Telo zelenca je prekrito z luskami zelene barve in posuto s številnimi črnimi pikami. Samci imajo vrat pogosto modro obarvan. Mladiči so svetlo rjave barve. So jajcerodni. Mladiči se izvalijo avgusta. Hranijo se z žuželkami, ki jih najdejo v grmičevju in ob poteh.


Samca zelenca prepoznamo po modri obarvanosti vratu   M. Podletnik  

Med kačami sta splošno razširjeni nenevarni vrsti smokulja (Coronella austriaca) in belouška (Natrix natrix). Smokulja je kača svetlih gozdov, gozdnih obronkov, jas ter posek, Hrani se s kuščarji, slepci in mladimi kačami. Gre za živorodno vrsto, kar pomeni da samica pozno poleti skoti do 15 živih mladičev. To do 75 cm dolgo kačo prepoznamo po temnem vzorcu na rjavi ali sivi osnovi ter značilni lisi v obliki črke U na glavi. Belouško prepoznamo po beli lisi, obdani s črno liso na zatilju glave. Hrbet je temen.  Glavni plen beloušk so dvoživke, zato jo najdemo skoraj izključno ob stalnih površinskih vodah in mokriščih kot so vlažni gozdovi. Jajca poleti pogosto odložijo v kupe gnoja ali komposta, v katerem se jeseni izvalijo mladiči.


Belouška   

Do 2 m dolžine lahko doseže navadni gož (Zamenis longissimus) je na Goričkem lokalno razširjen. Hrbet je rjav s svetlimi pikami, trebušna stran je belorumena. Jajca pogosto odloži na gnojišča konec junija. Hrani se z malimi sesalci, kuščaricami in ptiči. Vse zgoraj navedene vrste kač so NENEVARNE.

Pojavljanje navadnega gada (Vipera berus), ki je strupenjača,  je bila domnevno najdena v okolici Vučje Gomile, vendar to ni bilo z zagotovostjo potrjeno. Vse kače so zavarovane z uredbo.  

top