Zavarovane vrste rastlin

Nekatere rastlinske vrste so v Sloveniji splošno razširjene in pogoste, medtem ko so druge redke in ogrožene. Slednje so skupaj z mednarodno varovanimi vrstami rastlin zavarovane z Uredbo o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah. Za te vrste veljajo posebni varstveni režimi, ki med drugim določajo zavestno uničenje ali poškodovanje rastlin, kot sta trganje in odvzem iz narave.    

Na območju KPG je bilo doslej zabeleženih več kot 40 različnih zavarovanih vrst rastlin. Nekatere med njimi, kot je okroglolistna rosika (Drosera rotundifolia) so izjemno redke. Navadna kukavica (Orchis morio) se spomladi pogosto pojavlja na suhih traviščih. 

Kukavičevke

Aprila in v začetku maja se suhi travniki na slemenih in pobočjih gričev obarvajo živo vijolično. Pogled od blizu nam bo razkril, da so to cvetovi divjih orhidej ali slovensko kukavičevk (Orchidaceae). V Sloveniji je bilo doslej najdenih 79 vrst kukavičevk, od katerih 16 vrst raste na območju Krajinskega parka Goričko (povzeto po Dolinar, 2015). Kukavičevke se pretežno pojavljajo na travnikih, nekaj vrst raste le na gozdnih robovih in v gozdovih. Zaradi kislih tal je število vrst travniških orhidej na Goričkem majhno v primerjavi z drugimi predeli, vendar je gostota cvetov na travnikih tista, ki izstopa. Vse vrste kukavičevk v Sloveniji so na podlagi Uredbe o zavarovanih rastlinskih vrstah zavarovane zato je njihovo trganje ali izkopavanje strogo prepovedano in kaznivo . Divje orhideje rastejo le na negnojenih, pustih tleh, saj živijo v simbiozi z glivami, ki jim pomagajo pri črpanju hranilnih snovi iz tal. Najbolj pogosta je navadna kukavica (Orchis morio). Med travniškimi orhidejami najdemo še pikastocvetno kukavico (Neotinea ustulata) in metuljasto kukavico (Anacamptis papilionacea), ki jo najdemo tudi drugod po Sloveniji. Na mokrotnih travnikih v maju cveti majska prstasta kukavica (Dactylorhiza majalis). Jeseni predvsem v visokodebelnih sadovnjakih cveti majhna zavita škrbica (Spiranthes spiralis). Najdemo lahko tudi navadni kukavičnik (Gymnadenia conopsea). V gozdovih uspeva ena od štirih saprofitskih orhidej, rjava gnezdovnica (Neottia nidus-avis). Ta nima zelenega barvila v listih in zato nima sposobnosti fotosinteze. Hranila v celoti pridobiva s pomočjo gliv.  Bolj vrstno pestro so zastopane gozdne vrste kukavičevk. Do 80 cm visoke zrastejo značilnice gozdnih robov - širokolistna močvirnica (Epipactis helleborine), purpurna močvirnica (Epipactis purpurata), pontska močvirnica (Epipactis pontica) in Müllerjeva močvirnica (Epipactis muelleri). Voethovo močvirnico (Epipactis voethii) poleg Goričkega najdemo le še v Slovenskih Goricah. Dolgolistna naglavka (Cephalanthera longifolia) in bleda naglavka (Cephalanthera damasonium) rasteta na gozdnem robu in na gozdnih jasah. Dvolistnega vimenjaka (Plantanthera bifolia) in zelenkastega vimenjaka (Plantanthera chlorantha) lahko hitro zamenjamo zaradi podobnosti in podobnega rastišča, saj obe vrsti najdemo na travnikih in v svetlih gozdovih. Jajčastolistni muhovnik (Listera ovata) prav tako uspeva pretežno v gozdovih in gozdnih robovih.     Ali ste vedeli: - da je družina orhidej dobila ime iz starogrške besede ὄρχις orchis, po gomoljčkih v zemlji, ki spominjata na moška moda? - da obstaja na Goričkem zaselek Kukojca, ki je poimenovan po prekmurskem izrazu za kukavičevke? - da je globa za trganje kukavičevk za posameznika med 100 in 300 evri? 

Močvirski svišč in rumena maslenica

Močvirski svišč (Gentiana pneumonanthe) Rastlina iz družine sviščevk (Gentinaceae) je značilnica vlažnih in mokrotnih travnikov. Zraste do višine 50 cm in ima cvetove zgoščene na vrhu stebla. Listi, razporejeni po steblu, so enožilnati in suličasti. Temno modre, petštevne cvetove lahko občudujemo med julijem in septembrom. Na njih jajčeca odlaga metulj sviščev mravljiščar (Phengaris alcon). Iz jajčec se razvijejo gosenice, ki se hranijo s cvetovi. Podobno kot pri strašničinem mravljiščarjem gosenice nato "posvojijo" mravlje. Močvirski svišč je zavarovana vrsta in ga je prepovedano trgati, uničevati ali poškodovati.  Rumena maslenica (Hemerocallis lilioasphodelus) Čeprav cvetovi maslenice močno spominjajo na lilijo, gre za rastlino iz družine zlatokorenovk (Asphodelaceae). Posamezen rumen cvet je odprt le en dan - iz te posebnosti izhaja angleško poimenovanje yellowday-lily.  Za razliko od lilij, ki imajo olistano steblo, ima maslenica golo steblo in le številne pritlične liste. V višino rastlina meri 80-100 cm. Na vrhu stebla je do 12 dišečih rumenih cvetov, ki cvetijo konec maja-junija. Uspeva na vlažnih in mokrotnih travnikih. Čeprav je razširjen po celi Sloveniji, je povsod redek in ga v enih od največjih gostot najdemo prav na vzhodnem delu KPG. Rumena maslenica je prav tako zavarovana vrsta, ki jo prepovedano trgati, uničevati ali poškodovati.     

Grmičasti dišeči volčin

Največja botanična posebnost na Goričkem, je grmičasti dišeči volčin (Daphne cneorum f. arbusculoides). Gre za endemitsko podvrsto, ki uspeva le na območju SV Slovenije, Z Madžarske in JV Avstrije. Je zanimiva ekološka prilagoditev zakisanih nekarbonatnih tal, kar se kaže v (pol)grmičasti razrasti. Do leta 1950 je bil slovenskim botanikom neznan. V Sloveniji uspeva izključno na območju občine Šalovci in Hodoš. Cvetovi grmičastega dišečega volčina so upodobljeni na grbu občine Šalovci.   Do 40 cm visok pol grmiček, z razraslimi in pogosto rahlo poleglimi stebli, ki so v spodnjem delu neolistani. Temnozeleni listi so črtalasti in rahlo usnjati, saj prezimijo. Listi so razvrščeni premenjalno. Cvetovi so rožnati in izrazito dišeči ter združeni v do 20-cvetna socvetja. Cvet tvorijo štirje rožnati čašni listi, ki so med seboj zrasli v cev. Dišeče rožnate cvetova lahko občudujemo med aprilom in junijem, redko lahko drugič zacveti tudi jeseni. Plod je omesenel, koščičast orešek rumenkaste barve. Plodovi so sicer redki.  Na Goričkem vrsta uspeva na osvetljenih in manj bogatih peščenih tleh, večinoma na gozdnem robu, na robovih suhih travnikov in v obcestnih jarkih. Znanih je okoli 30 rastišč. Razpršena rastišča štejejo po 2 do 10 grmičkov. Eno od najbolj številčnih rastišč je v upravljanju JZ KPG. Južno od železniške proge M.Sobota-Hodoš ga ni. Vsa rastlina je zelo strupena. Zaužitje že 10-12 plodov je za otroka smrtno nevarna količina. Mezerein je toksin, ki se nahaja v plodovih in poganjkih ter tam dosega do 22% koncentracijo. Znaki zastrupitve so slabost, bruhanje, krči, šok, otrdelost udov, pekoč okus v ustih, kri v blatu, poškodbe ledvic, krvavo bruhanje, upočasnjen utrip, vrtoglavica, žeja ter težave z dihanjem.  Latinsko ime rodu izvira iz starogrškega mita o bogu Apolonu, ki je z ljubezenskimi željami zasledoval nimfo Daphne. Ko mu ni mogla več uiti, je poklicala na pomoč Zevsa. Ta jo je spremenil v lovorjev grm (Laurus nobilis). Dáphâ iz gr. Dafgh = lovor, ker ima volčin, po katerem je bil rod poimenovan, zelo podobne liste kot lovor. Mezereum pride od srednjeveškega lekarniškega imena za dišeči volčin Mezereum germanicum. Mezereum so imenovali lovorolistni volčin. Tistega z malimi listi, kot ga ima dišeči volčin, pa nemški lovorolistni volčin. Dišeči volčin je poznan pod imenom jožefica ali dafnica. Nemci ga imenujejo Heideröschen in na Mažarskem henye boroszlán. Angleško ime dišečega volčina je garland flower, medtem ko je petit thymélée ali daphnné cameleé francosko poimenovanje zanj. Italijani mu pravijo Dafne odorosa, na Hrvaškem pa crveni uskolisni likovac. Volčin ogrožajo neprimerni posegi na rastiščih, kot je prekopavanje, rezanje, ruvanje in mulčanje, ki lahko rastišče trajno uničijo. Temu so najbolj izpostavljene rastline na cestnih robovih. Poseben problem je zaraščanje rastišč z lesnimi vrstami, ki volčin prerastejo in ga zasenčijo, zaradi česar sčasoma izgine. Ali ste vedeli, da je bila leta 1989 zavarovana prva rastlina v Sloveniji? To je bil Blagajev volčin (Daphne blagayana), ki cveti belo in je sorodnik dišečega volčina. Na Goričkem je pogost navadni volčin (Daphne mezreum). Drugod po Sloveniji uspevajo še alpski volčin (D. alpina), Blagayev volčin (D. Blagayana Freyer), lovorolistni volčin (D.laureola L.) in progasti volčin (D.striata Tratt).

Gorski narcis

Gorski narcis (Narcissus poeticus ssp. radiiflorus) je na območju KPG razširjen le na območju občin Cankova in Rogašovci. Do 40 cm visoka zelnata trajnica izrašča iz čebulice. Uspeva na negnojenih in pozno košenih travnikih ter v visokodebelnih travniških sadovnjakih. Ponekod so se ohranile tudi na vrtovih in ogradih, kjer so se zaradi ustrezne rabe lastnikov (pozne košnje) morda ohranile celo v največjem številu. Od 20 do 40 cm dolgi in do 2,5 cm široki listi so štirje, steblo pa pokončno, šestkotno, rahlo stisnjeno in votlo. Posamični cvetovi so zvezdasti in bele barve. Šest venčnih listov je cevasto zraščenih. Rdeče oranžen privenček je pladnasto oblikovan in v njem ležijo prašniki (6) in tridelna brazda. Bele cvetove lahko občudujemo od druge polovice aprila do sredine maja z viškom cvetenja okoli 1. maja. Plod je mesnata glavica, katere ne pokosimo, dokler ne dozori – se rumeno obarva. Gorski narcis je strupena rastlina, pri kateri je še posebno strupena čebulica. V rastlini je več vrst alkaloidov: homolikorin, narcisidin, likorin, hämanthamin, tazetin, likorenin, anhidromethilpseudolikorin, metilpseudolikorin, fiancin, magnarcin in narcissamin. Znaki zastrupitve so slabost, bruhanje, driska, šok, poškodbe želodca in črevesja. Floristi se srečujejo tudi z narcisnim dermatitisom. Dišeče učinkovine (eterična olja) so se nekoč uporabljale pri izdelavi parfumov. Ime izvira iz starogrškega mitu o Narkisos-u. Ta je bil sin rečnega boga Kefisa in nimfe Lejriope. Nemesis ga je zvabila do jezera, kjer je mladenič uzrl svojo podobo v vodni gladini in se zaljubil vanjo. Nezmožen odvrniti pogled, je ob vodi umrl. Bogovi so ga spremenili v cvetlico z njegovim imenom, ki ima njegovo bledo polt in rumeno srce v ognjeno rdečem krogu. Karl Linne jo je poimenoval Narcissus poeticus. Ime Narkissoz ali Narkissos prihaja od narkm (narke) kar pomeni spati, otrpniti. Narkissos je bil lovec na območju Thespie in Beotije. Znan je bil po svoji lepoti. Narcise ima v Sloveniji številna domača in lokalno značilna imena. Pod imenom potkolonci jih poznajo v Cankovi ter piklonci ali piklanci v Gerlincih in Pertoči. V Veržeju jih poznajo pod imenom fünkešnice. Drugod po Sloveniji jih poznajo še pod imeni beli narcis, gorski narcis, bedenica, ključavnica, binkoštnica, čarovnica, medenica ali jurjevica. V Nemčiji narcise poznajo pod imenom Dichter-Narzisse, Montreux-Narzisse ali Echte Narzisse. Na Madžarskem se imenuje henye boroszlán. Najpogostejše angleško poimenovanje je Poets Daffodil. Francozi mu pravijo narcisse des poetes, medtem ko ga na Hrvaškem poznajo pod imenom sunovrat. Rod narcis je razširjen po Evropi, Afriki in Aziji. V Sloveniji se gorski narcis pojavlja na Golici, na Snežniku, na Krasu, v Zasavju, na Kočevskem in v Pomurju. Na Goričkem je znanih okoli 50 rastišč, povečini na njegovi zahodni strani, v občinah Cankova in Rogašovci. Gre za razpršena rastišča na pretežno bolj mokrotnih travnikih, travniških sadovnjakih, v starih vinogradih in jelševih logih. Rastišča narcisov v JZ KPG redno popisujemo.   Občina Cankova si je narciso izbrala tudi kot simbol v občinskem grbu. Grb Občine Cankova je upodobljen na ščitu v modri in srebrni barvi. V glavi je predstavljena bela narcisa z osmimi cvetnimi lističi kot simbol osmih naselij, čez obe polji nastopa trivalna dvojna valovnica kot simbola vodotokov Kučnice in Ledave. Gorski narcis je v skladu z uredbo zavarovana vrsta rastline in jo je prepovedano namerno uničevati, poškodovati ali trgati. 

top

X

Preživeti z netopirji

6. 6., 10.00-17.00 Kančevci, dan odprtih vrat