Kolarstvo
Kolarji izdelujejo lesene dele prevoznih sredstev, predvsem vozov. Na Slovenskem je bilo kolarstvo dopolnilna dejavnost kmečkega gospodarstva in samostojna obrt. Znanje so si kolarji nabirali pri mojstrih in v poklicnih šolah. Tesno so bili povezani s kovačem, ki je leseno kolo opremil s kovinskimi deli. Leta 1927 je bilo v soboškem okraju 30 kolarskih delavnic, leta 1957 pa v pomurski regiji 36 delavnic. Kolarska obrt je začela izginjati z množičnim pojavom vozov z gumijastimi kolesi in traktorjev v 70. in 80. letih 20. stoletja. Poleg vozov so kolarji izdelovali in popravljali sani, ročaje za orodje, samokolnice, kmečko orodje (brane, plug, sejalnik, osipač, lestev...), mrliške vozove, smuči.
Kolarska delavnica je bila last kolarskega mojstra Andreja Holcmana (1925-2001) iz Ižakovcev 121. Obrti se je kot vajenec štiri leta učil na Madžarskem v Lentiju, kot pomočnik je delal v Kočevju, leta 1952 opravil mojstrski izpit v Ljubljani in odprl svojo kolarsko delavnico v Ižakovcih, v kateri je izdeloval in popravljal do smrti.