Kovači so do 20. stoletja sodili med najpomembnejše rokodelce na slovenskem podeželju, saj so izdelovali poljedelska in druga orodja, kovane dele vozov, orodja za vinogradništvo in gozdarstvo, pripomočke in opremo za gradnjo hiša, zunanjo in notranjo opremo, orodje so tudi popravljali. V kovaški obrti ločimo orodne ali splošne, vozovne, podkovske in umetnostne kovače. 1848. je bila v Ljubljani ustanovljena podkovska šola, ki je bila po letu 1873 obvezna za vse kovače. V poznem srednjem veku je pri Gradu delovala kovačnica in talilnica. V 18. stoletju so se kovači v Dobrovniku, Lendavi in Beltincih združevali v samostojne in mešane cehe. Leta 1927 je bilo v soboškem okraju 135 kovačev in podkovcev, leta 1957 pa v pomurski regiji 98 kovaških in 30 podkovskih delavnic. Kovaške delavnice so začele izginjati z množičnim pojavom traktorjev in kmetijskih strojev v 80. letih 20. stoletja.