Kratka zgodovina Goričkega

Območje Goričkega je bilo skozi svojo zgodovino vedno bolj ali manj poraščeno z gozdovi in zato nikoli gosto naseljeno. Sledovi naselbin v zgodnjih poselitvenih obdobjih so bili potrjeni na njegovih obrobjih oziroma porečjih Ledave, Krke in Kobiljanskega potoka; za najpomembnejšo prazgodovinsko naselbino pa velja Bukovnica. Rimske naselbine sledijo porečju Ledave, medtem ko so gomilna grobišča iz istega obdobja razprostranjena po celotnem območju. Rimski zasedbi je sledila slovanska naselitev, ki pa jo na Goričkem potrjuje le slovanska najdba iz Gradišča v Selu, datirana v 9. stoletje. Sledil je prodor Madžarov, ki so območje današnjega Prekmurja s premikom obrambnega pasu na reko Kučnico v 12. stoletju dokončno vključili v svoj civilno- in cerkvenoupravni sistem. Goričko je od takrat pa vse do leta 1919 spadalo pod Železno županijo (Vas) ter škofiji v Györu in nato Sombotelu (Szombathely).

Umiritvi razmer po stoletjih vojn v panonski nižini je sledila delitev fevdalne zemlje in ponovna kolonizacija. Fevdalni gospodje - največji med njimi Amadejci in nato Széchyji - so na svojih posestvih naseljevali predvsem okoliško slovensko prebivalstvo, ob zahodni meji nemško, ob vzhodni pa so živeli Madžari, kot del poselitve iz časa oblikovanja obrambne (stražne) krajine Örség. Zaradi najštevilnejše slovenske poselitve se v srednjem veku za to območje uporablja tudi ime Tótság. Največje fevdalno zemljišče gornjega Prekmurja se je formiralo okoli gradu Gornja Lendava (Grad). Skozi kraj je peljala pomembna cesta iz Monoštra do Nemških vrat (Gederovci) in prek Križarke cesta skozi Calovce proti Zalalövöju.

Večina prekmurskih protestantov (evangeličanov in nekaj kalvincev v Motvarjevcih) živi danes na Goričkem, ena prvih organiziranih protestantskih skupnosti pa je bila v času reformacije pri Sv. Benediktu (Kančevci), kjer je v srednjem veku deloval samostan. Protireformacija in turški vpadi so močno razredčili prebivalstvo, temu pa je sledila nova kolonizacija v 17. in 18. stoletju. Med novimi zemljiškimi gospodi so pomembni Bátthyányiji in Nádasdyiji, med novimi naseljenci Judje, prva protestantska župnija po tolerančnem patentu pa je nastala v Puconcih.

V drugi polovici 19. stoletja je za Goričko kot območje izrazito ekstenzivnega kmetovanja predvsem pomembna zemljiška odveza, ki tlačane spremeni v najemne delavce. Tu so začetki množičnih migracij delovne sile: sezonskih ali trajnih izseljevanj. Na prelomu stoletja naj bi za zaslužkom odšla tretjina goričkega prebivalstva, čemur je botrovala tudi trtna bolezen, ki je popolnoma uničila goričke vinograde. Slike ni bistveno popravila prva agrarna reforma po priključitvi k Jugoslaviji leta 1919, druga leta 1945 pa le delno, in to predvsem na račun izseljenega nemškega prebivalstva ob zahodni državni meji. Za drugo polovico 20. stoletja so značilne predvsem dnevne migracije zaposlenih v Mursko Soboto kot regionalno središče, zaradi česar so tudi vse goričke ceste speljane v smeri sever-jug. Cele v zadnjih letih se ta podoba spreminja, vendar Goričko še vedno išče svoj prostor znotraj novih razvojnih možnosti, ki naj bi jih prineslo območje brez meja.

Časovni trak

4.000 pr.n.št. (mlajša kamena doba)  Najdbe večih kamnitih orodij, predvsem kamnitih sekir, po celotnem današnjem Goričkem.

Med 4.000 in 2.300 pr.n.št. (bakrena doba) Možne naselbinske ostaline na območju današnjih vasi Puconci, Bukovnica, Hodoš in Kobilje. Odkritih je bilo več večjih jam v katerih so bile najdene lončenine (bivalne polzemljanke) in arhitekturnih ostalin (primitivna bivališča). V tem obdobju je bilo območje Goričkega slabo poseljeno.

750 pr.n.št.–5. stoletje  Iz antično - rimskega obdobja je najdenih precej gomilnih grobišč s posmrtnimi ostanki, naselbin ne poznamo, saj je območje odmaknjeno in slabo povezano z rimskimi potmi.

5. do 12. stoletje (zgodnji srednji vek) Najdena naselbina pri rotundi v Selu. Naselitev Slovanov v 6. stoletju. V 9. stoletju madžarski vdori in njihova dokončna ustalitev.

Konec 11. stoletja Vzhodni del Goričkega je del madžarske Stražne krajine (Őrség). Mejno – obrambni pas so varovale stražniške naselbine na območju današnjega Hodoša, Dankovec in Strehovec.

Na začetku 12. stoletja se je obrambna meja pomaknila proti vzhodu današnjega Goričkega. Dokončno je bila vpeljana ogrska civilna županijska in cerkvena škofijska ureditev. Območje formalno postane del ogrske kraljevine, civilno-upravno spada pod upravo Železne županije. Zaradi svojega obrambnega značaja in zaradi obsežnih goričkih gozdov je bilo območje slabo naseljeno. Prvi znani zemljiški lastniki so bili jobagioni (nižje plemstvo, ki jim je kraljevi župan podelil obrambne in upravne funkcije) in fevdalne družine, ki so posest dobile v dar ali fevd.

13. stoletje grad v vasi Grad je bil civilno-upravno in vojaško središče Slovenske krajine. Takratni lastnik gradu in posestva, grof Nikolaj, je posest zelo razširil. Naslednji lastniki, rodbina Amade, so se izkazali na ojiščih, si pridobili nazive in posest razširili vse do Murske Sobote.

14. in 15. stoletje (pozni srednji vek) Nastanek posameznih vasi, povezane so bile z gradom Grad. Rodbina Széchy je bila naslednja rodbina, ki ji je bilo podeljeno že osvojeno ozemlje z gradom. Le ta je posestvo razširila na zemljišče Dobra (današnja Avstrija).

16. stoletje Območje pretresa turška nevarnost. Z vpadi turške vojske in zasedbo velikega dela Ogrske, omočje razpade na tri dele. Območje je po napadih dolgo ostalo brez zaščite in obrambe. To je povzročilo številne migracije ljudi, saj je bilo veliko krajev izropanih in požganih, razvile so se kužne bolezni.


Mrliška knjiga Grad 1778-1855

Do konca 17. stoletja je bila rodbina Batthyányi ena najmočnejših ogrskih rodbin, ki so bili tudi največji fevdalni posestniki v Prekmurju. Zemljiški gospodje so poskrbeli za nove koloniste, slovenskega in hrvaškega izvora. V fevdalne odnose je vedno bolj posegal vladar in s tem krepil svojo in državno vlogo.

18. stoletje je prineslo ogromno reform, v času novih absolutnih vladarjev. Bilo je veliko zapuščenih zemljišč zaradi velikih dajatev, obvezne tlake in slabe rodovitnosti zemlje. Prebivalci Goričkega so na sezonsko delo odhajali v druge županije.

V 19. stoletju je na Ogrskem razpadla fevdalna država, to obdobje so spremljale mnoge reforme – davčne, uvajanje vojaške obveznosti, obvezno šolstvo. V času oblikovanja Avstro-Ogrske monarhije so tlačane spremenili v najemne delavce, kar se je obrestovalo z izrednim prirastkom prebivalstva. Zgodil se je velik demografski preobrat, vendar pa je pospešena industrializacija zopet povzročila migracije ljudi iz vasi v mesta, v gospodarsko razvitejše pokrajine znotraj monarhije ali celo v Ameriko.


Krplivnik leta 1855, avtor Lángér Henrik (vir: https://maps.hungaricana.hu)

Zaradi migracij v začetku 20. stoletja, ki ga je povzročil gospodarski zagon, je Goričko začelo zopet zaostajati. Tukajšnjih posesti se gospodarski razvoj ni dotaknil, le ta so bila v glavnem zadolžena, kmetje svoje zemlje niso imeli. V tem obdobju se je izselila tretjina celotnega goričkega prebivalstva.

Po letu 1918 so preko cerkva, verskih šol in domačih duhovnikov (širitev slovenskih knjig, bogoslužje v domačem jeziku), intenzivno začeli z zahtevami po avtonomiji in vzbujanjem politične narodne zavesti.

1919 je območje današnjega Prekmurja zasedla vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Mejo z Avstrijo je določila saintgermenska pogodba leta 1919, z Madžarsko pa trianonska pogodba leta 1920. Nova državna meja je sledila etični podobi prostora in je bila politični kompromis. Najbolj ostro je posegla z razdelitvijo Goričkega na današnji prekmurski del v Sloveniji in na porabski del v Madžarski, ki je razdelilo družine in posesti. Načeloma je združitev z novo državo ugodno vplival na razvoj naših krajev, vendar ne za dolgo. Agrarna reforma, slabo rodovitna zemlja in prevelike odškodnine so ponovno povzročile množične migracije.

Podobe ljudi in krajine sta takrat v fotografski objektiv ujela fotografa Jerolim Purač (1897-1078) in Alojz Sbüll (1899–1995). Podobe Goričkega in Pomurja so zbrane v Katalogu k razstavi fotografij iz zbirk Marka Krenna, dr. Nikolaja Szepessyja, Alojza Sbülla ml. in Stanke Dešnik z naslovom Iden dojgemat-Prekmurje in Prekmurci skozi objektiv Purača in Sbülla med leti 1925−1945. Tukaj.

1941 je Prekmurje najprej zasedla nemška, nato pa še madžarska vojska. Goričko je vojno obdobje preživelo relativno mirno, težje je bilo le splošno pomanjkanje dorin. Na to območje so se umikali številni begunci. Prva prekmurska partizanska enota je skupaj z Rdečo armado po petih tednih hudih bojev razbila utrjene položaje nemške vojske ob Muri in Kučnici.

Leta 1945 je bilo Prekmurje osvobojeno.

V 60-tih letih so prebivalci začeli živeti bolje kot kdaj prej. Dobili so elektriko, cestne povezave in javni prevoz. Z agrarno reformo so dobili nekaj dodatne zemlje, razvoj industrije pa je omogočil zaposlovanje v bližnjih mestih.

Verstva

Krščanstvo je prisotno že od 8. stoletja. Najstarejše župnije na območju KPG so tiste iz srednjega veka (Grad, Dolenci, Sv. Jurij, Kančevci, Gornji Petrovci, Kobilje, Bogojina, Dobrovnik, Markovci). V 16. stoletju je območje dosegla reformacija. V tistih časih se je vera širila iz gradov v župnije in od tam naprej na prebivalstvo. Protenstantizem so hitro sprejeli gospodje Széchyji in Batthyányi. V začetku 17. stoletju so bile vse župnije v upravljanju protestantov, evangeličanov in kalvincev, vendar ne za dolgo. Območje je zajela rekatolizacija, naprej Batthyánye, nato pa še Széchyje. Po ustavitvi turške nevarnosti se je pričela protireformacija, ki je zahtevala vrnitev cerkva katolikom. K

    top