Muzeji in zbirke

Etnološko-zgodovinska zbirka Stražna krajina 
Krplivnik 6, 9205 Hodoš

T 02 559 80 21
E obcina-hodos-kozseg@siol.net

Etnološko dediščino lahko spoznate v Etnološko-zgodovinski zbirki Stražna krajina v Krplivniku. V hiši iz začetka 20. stoletja so domačini uredili etnografsko zbirko. Poleg številnih drugih zgodovinskih predmetov si tu lahko ogledamo opremljeno rezbarsko izbo, čebelnjak iz lesenih brun s slamnatimi panji, staro kuhinjo, statve in šolsko klop z učbeniki.

Muzejska zbirka Varuhi meje 
Čepinci 36, 9203 Petrovci 

T 02 559 80 50 
E zavod.salovci@gmail.com.

Vstopnine ni.

Muzejska zbirka je urejena v prenovljeni karavli v Čepincih. Slikovno in besedilno gradivo o življenju varuhov meje ter avtentični predmeti obiskovalca popeljejo v čas strogega varovanja državne meje. Zbirka govori o življenju graničarjev, policajev in domačinov pod neprestanim nadzorom. 


Cilina iža je bila obnovljena 2028    S. Dešnik, 2019

Cilina iža 

Cilina iža ali Bežanova domačija v Gornjih Slavečih (Gornji Slaveči 34, 9263 Kuzma). Je najstarejša hiša v naselju Gornji Slaveči. Zgrajena okrog leta 1870 v obliki črke L iz blata in lesa, krita s slamo. Okna so majhna, v oknih so križi. Pobeljena je z apnom. V njej je za tisti čas značilna dimna kuhinja in zbita tla. Hiša je bila v lasti Cecilije Bežan, po njeni smrti je v lasti občine Kuzma. Več ...

Stražarji ob meji - muzejska zbirka o Železni zavesi
Števanovci/Apátistvánfalva
Fő út 83, 9982 Apátistvánfalva
T:+36 30 484 4347

1. decembra 2007 so v vasi Apatistvanfalva/Števanovci v Slovenskem Porabju na Madžarskem odprli muzejsko zbirko v obnovljeni stražnici, kjer so razstavljeni predmeti iz življenja vojakov, ki so varovali mejo madžarske države. Začetki segajo v leto 896 in se zaokrožujejo z letnico 2006, kot lahko vidimo na enem od lesenih stebrov pred hišo. Muzejska zbirka sestoji iz ponazoritve življenja stražarjev meje, ki so v tej hiši prebivali, skrbeli za konje in kasneje za vozila.

Drugi del zbirke v notranjih prostorih je večinoma namenjen obdobju po letu 1948, ko je bila meja s Slovenijo in z Avstrijo najbolj zastrašena s ti. Železno zaveso. Vidimo lahko naprave, ki so služile za nadzor meje in zveze med mejnimi stražarji, učne pripomočke za prepoznavanje letal in nadzorno tablo z magneti, ki so ponazarjali posameznega stražarja in njegov dnevni položaj na terenu. V sosednjem prostoru so razstavljeni predmeti iz življenja v stražnici, jedilni in dnevni prostor ter uniforme stražarjev skozi vsa obdobja. V zadnji sobi je na ogled maketa objektov Železne zavese in pripomočki, ki so jih begunci uporabljali za beg preko meje. Dejansko stanje in nadzor nad prebegi preko meje, je predstavljeno v naravi v zunanjem prostoru, kjer nam je vodnik, upokojeni stražnik, László Merkli, razložil celoten potek vzdrževanja in nadzora nad dogajanjem na meji. Vidimo lahko tudi vozila, ki so nadzorovala mejo v času hladne vojne in med njimi tudi patruljna čolna, ki sta nadzorovala mejo na Nežiderskem jezeru.


Zbirka vozil 

Meja z Avstrijo je bila strožje varovana od meje z Jugoslavijo. Od Gornjega Senika in vse do Fertőda pri Nežiderskem jezeru je bila postavljena dvojna žična ograja z vmesno ograja iz bodeče žice, ki je bila pod električno napetostjo. Vsako morebitno plezanje so zaznali v centrali, in mejni stražarji so se pognali v lov za beguncem. Še preden je begunec poskusil plezati prejo ograje je moral prečkati preoran pas zemlje v katerem so bile položene pehotne mine. Če mu je uspelo priti do ograje in so v centrali zaznali električni signal, so mejni stražarji s sledilnimi psi, na konjih ali v vozilih, po sledeh na zemlji začeli iskati kraj prečkanja. Pregled nad dogajanjem ob meji so imeli tudi stražniki v visokih stražnih stolpih razpostavljenih vzdolž meje. V njem sta bila po dva vojaka.

Meja z Jugoslavijo, SFRJ, oz. R Slovenijo je bila varovana samo z dvojno žično ograjo in vmesnim preoranim pasom, v katerem so bile položene pehotne mine. Tudi ob tej meji so stali stražni stolpi, vendar le s po enim stražnikom na vrhu.

Po padcu napetosti med velesilama v obdobju hladne vojne, so v 70-tih letih začeli z odstranjevanjem min, kar je trajalo več let in pri čemer so bili mejni vojaki tudi večkrat poškodovani. Preoranega pasu niso več vzdrževali in zemljo je ponovno osvojila narava z mladim drevjem. V letu 1989,19. avgusta, ko je bila Železna zavesa pretrgana v Fertődu med Panevropskim piknikom z begom 600 vzhodnonemških državljanov na Zahod, se je začel proces ponovne združitve Nemčije in Evrope. Še v istem letu so obmejni stražarji začeli odstranjevati Železno zaveso, ograje in stražne stolpe.

Muzejska zbirka, ki ji domačini pravijo ´soudački muzej´, na prepričljiv način ponazarja takratno življenje ob meji, ki so ga preživljali mladi madžarski vojaki v času služenja vojaškega roka ter hkrati govori tudi o neprehodni ločnici med ljudmi ob meji, s katero so bile nasilno pretrgane družinske in prijateljske vezi. Zastražena in neprehodna meja je vplivala tudi na popolno ločitev slovenske in madžarske manjšine od matičnega naroda. Veliko ljudi je zapustilo obmejno območje, ki ga je prav zato bolj osvojila narava.
Z letom 2007 smo mejno kontrolo dokončno odpravili (Shengen), spet lahko pešačimo in tudi kolesarimo ob meji brez strahu, da nas bo prestregel obmejni stražar iz zasede. Upajmo, da bo to skoraj 40-letno obdobje trpljenja ob meji poslej ostalo le še v muzejskih zbirkah. 

Priporočamo vam obisk in ogled zbirke, ki jo najdete v Števanovcih/Apatistavanfalva, kamor boste iz Slovenije najlažje našli s prečkanjem državne meje v Čepincih. Po prečkanju meje boste prišli v vas Verica-Riktarovci/Ketvolgy in nedaleč naprej so še Števanovci. Muzej stoji ob cesti v vasi, prepoznaven pa je po madžarski zastavi.

Po zbirki vodi László Merkli – tel.: +36 3048 44 347, govori malo slovensko
Ali njegova hči Adrienn Merkli, tel.: 0036 305 137 306

Leta 2003 se je rodila ideja o Zeleni vezi v Evropi ali Europeaen Green Belt, ki sloni na povezovanju ljudi skozi aktivnosti varovanja narave in ohranjanja kulturne krajine ter vzdržnega gospodarskega razvoja v obmejnih območjih. Iniciativo je podprla Svetovna zveza za varstvo narave, IUCN, ki koordinira projekte in skrbi za delovanje mreže številnih strokovnjakov povezanih v Evropski Zeleni vezi. Več o aktivnostih in izvedenih projektih lahko preberete in vidite na spletnih straneh.