Domačije na Goričkem

Bransbergerjeva domačija v Korovcih. Ljubiteljski slikar Bransberger je rojstno hišo v Korovcih preuredil v galerijo z etnološkim muzejem. Od leta 1997 je na domačiji urejen etnološki muzej, kjer so razstavljena gospodinjska in kmečka orodja iz začetka 20. stoletja. Na domačiji so zbrani predmeti iz okoliških domačij. Lastnik pa se ponaša tudi s stalno razstavo lovskih trofej iz okoliških logov. Prav na tej domačiji vaščani Korovec v mesecu avgustu že tradicionalno praznujejo svoj praznik, ki ga nadaljujejo s pohodom po Turistični gozdni učni poti Fuks graba. Na domačiji potekajo likovne kolonije. 

 

Panonska domačija na Kobilju je po ocenah strokovnjakov je ena najlepših v Pomurju – biser prekmurske arhitekturne umetnosti. V stavbo je vhod preko arkadne lope s štirimi stebri, skozi vrata, ki so rezbarska mojstrovina. Poleg vhoda je vodnjak na kolo. Letnica na hiši je 1901. Največji prostor v hiši ("iža") vsebuje imenitno staro lončeno peč, ta prostor sedaj služi tudi kot razstavni prostor za izdelke domače obrti. Iz hiše se pride v kamro, ki so jo preuredili v pisarno oziroma informacijski center z računalniki, ki so na voljo ljudem za telekomunikacijo, zaradi tega to hišo imenujejo TELE hiša. Poleg hiše je tudi gospodarsko poslopje s hlevom za konje in hlevom za krave, podom (gumno) in svinjaki v pregibu. Na ta način je dvorišče, zahvaljujoč tudi zadnji strani sosedove hiše, lep zaprt prostor, ki je odprt samo proti glavni cesti, ki pelje skozi vas. Več o hiši...

Bežanova domačija v Gornjih Slavečih. Je najstarejša hiša v naselju Gornji Slaveči. Zgrajena okrog leta 1870 v obliki črke L iz blata in lesa, krita s slamo. Okna so majhna, v oknih so križi. Pobeljena je z apnom. V njej je za tisti čas značilna dimna kuhinja in zbita tla. Hiša je bila v lasti Cecilije Bežan, po njeni smrti je v lasti občine Kuzma.

V prispevku za časnik Delo je Jože Pojbič zapisal: Cecilija Bežan iz zaselka Štoukov breg v Gornjih Slavečih, Cila po domače, je pred tremi leti umrla v domu starejših v Kuzmi. Skoraj devetdeset let je dočakala in razen zadnjih dveh let je vse svoje življenje preživela na domačiji svojih staršev, v cimprani stari hiši s slamnato streho, črno kuhinjo in brez elektrike. Kot da bi živela v muzeju. A ni se pritoževala in zadovoljna je bila s tem, kar je imela kot zadnja svoje družine. Nikoli se ni poročila in ni imela otrok, zato je njeno hišo po smrti podedovala občina Kuzma, ki je zadnji dve leti njenega življenja plačevala njeno bivanje v domu starejših. In občina bo iz Bežanove domačije zdaj zares naredila muzejček. Hiška Bežanovih je bila zgrajena v drugi polovici devetnajstega stoletja. Družina je bila velika, sedem otrok sta imela Bežanova in Cila je bila najmlajša. Oče je bil slamokrovec, mati je skrbela za otroke in dom, obdelovali so nekaj zemlje in imeli eno ali dve glavi živine ter nekaj prašičev. V tistem času je bilo v Prekmurju vse podeželje posejano s takšnimi, praviloma številčnimi družinami v skromnih cimpranih ali butanih hiškah. Cimprače so z leti in desetletji vedno hitreje izginjale, z desetletji pa se je zdesetkala tudi Bežanova družina. Nazadnje sta v cimprači, ki je ves čas ostajala enaka kot ob njeni gradnji, živeli le še neporočeni sestri, Cila in Marija, ki so ji pravili Mejca. Cila je vmes delala v Avstriji, a se je pozneje vrnila na Štoukov breg in se pridružila sestri. Tako kot vedno sta v hlevu imeli kravo, v svinjaku pa kakšnega prašiča, za krmo in tudi za živež sebi sta z motikama obdelovali dve njivi, travo pa sta svojim živalim prinašali tudi z obmejkov in robov, kjer jima je pač uspelo naprositi sosede, da jima jo prepustijo. Kakšno malenkost sta v sezoni zaslužili z nabiranjem in prodajo gob. V »veliki« sobi, ki meri slabih 13 kvadratnih metrov, sta spali na posteljah svojih staršev, kurili sta si v črni kuhinji in zidani peči, še naprej nista imeli elektrike in zelo pozno sta dobili vodovodno pipo v črno kuhinjo. Potem je umrla tudi Mejca in Cila je ostala sama. »Pa se nikoli ni pritoževala. Še naprej je z motiko obdelovala svoji njivi, dokler je mogla, je imela tudi živino in zadovoljno je živela do pozne starosti. Ko so jo moči začele zapuščati, pa smo zanjo začeli skrbeti mi,« pripoveduje njena prva soseda Ivanka Celec. (Avtor besedila: Jože Pojbič)  

    X

    Preživeti z netopirji

    6. 6., 10.00-17.00 Kančevci, dan odprtih vrat