M/I/UROVANJE, razstava Tatjane Mijatović

Javni zavod Krajinski park Goričko kot prvo razstavo umetniških del v 2021, gosti razstavo likovnih del Tatjane Mijatović z naslovom "M/I/UROVANJE".
 
Na razstavi gostuje literarna ustvarjalka Norma Bale z instalacijo Kakša riba! 

Razstava bo na ogled od 2. marca do 30. maja 2021 v grajski galeriji v palaciju. Ogled je v skladu s priporočili NIJZ in ukrepi vlade. 

Vstopnina in odpiralni čas. 


Vrbe, Tatjana Mijatović

Kdo je Tatjana Mijatović?
Slikarka Tatjana Mijatovič živi in ustvarja v Radencih. Prepoznavna je po izjemni življenjski energiji, ki jo prenaša v svoja likovna dela. V svoji dosedanji likovni karieri se je predstavila s številnimi samostojnimi razstavami, sodeluje tudi na številnih skupinskih razstavah, likovnih delavnicah, kolonijah in simpozijih doma in v tujini. Je izredno družbeno angažirana. Njeno poslanstvo je  povezovanje likovnih umetnikov, gospodarstvenikov, turističnih delavcev in široke likovne publike, bodisi v vlogi iniciatorja, soorganizatorja ali organizatorja likovnih srečanj, likovnih razstav, kolonij in drugih kulturnih projektov. Je DOSOR-jeva (Dom starejših občanov Radenci) prostovoljka, kjer skrbi za predstavitev likovnih umetnikov. V domačem kraju je s prijatelji ustanovila zavod MIKSeR, kjer pripravlja dogodke, z namenom, da kulturo  približa domačemu občinstvu.  Osem let je bila tudi uspešna vodja Likovnega društva Gornja Radgona.

Kakša riba! je naslov instalacije, s katero na razstavi gostuje literarna ustvarjalka Norma Bale.

Likovni kritik Mario Berdič Codella je ustvarjanju Tatjane Mijatovič zapisal: 

Slikarka in organizatorka likovnih dogodkov Tatjana Mijatović je v svojem slikarskem opusu že nekaj časa nakazovala korenite slogovne, motivske in ne nazadnje tematske spremembe ali morda bolje rečeno nadgradnje. Za boljše razumevanje nove faze, v celoti posvečene rečnim biotopom, še posebej porečju Mure, ki je tudi umetničino domovanje, moramo spoznati njeno minulo fazo.

Tatjana Mijatović je namreč tekom let ustvarila svoj prepoznavni, abstraktno asociativni likovni izraz, na prehodu med organsko in geometrijsko stilizacijo v smislu asimetričnega omrežja abstraktno asociativnih, mozaično učinkujočih, vendar fluidnih struktur, ki dopuščajo opazovalcem svobodne interpretacije, od domišljijskih pokrajin videnih iz ptičje perspektive, s polji, njivami, vrtovi, griči, gorami, rekami, jezeri, nasipi, otoki ipd., preko histoloških preparatov vecceličnih organskih tkiv ali mikrokozmičnih detajlov molekul, ali pa jih lahko doživljamo kot posnetke vibracij miselnih procesov ali možganskih impulzov, morda celo glasbe oziroma zvokov, saj posreduje likovna celota tudi izrazito sinestetično učinkovanje, asocirajoč nekoliko na Mondrijanove geometrijske kompozicije. Gre torej za intimno izpoved v obliki neskončno sestavljajočih se, druga v drugo prehajajočih slikovnih površin, kjer vse teče in se obnavlja, v skladu s Heraklitovo mislijo panta rhei, vendar v zmeraj drugačnih variacijah, tako kot v naravi. Mrežaste konstrukcije so podobne vitražnim ali morda mozaičnim prepletom, asocirajoč nekoliko na postimpresionistični sintetizem in zapiranje ali kloazoniranje oblik, še posebej zaradi črnih kontur, s katerimi so včasih okvirjene. V ta kontekst sodijo tudi dela manjšega formata z naslovom Zumiranje krvnih kapelj.

Tatjana Mijatović je v najnovejšem pejsažnem ciklu oziroma fazi Za reko sicer mestoma ohranila značilno vibrirajoče, mozaično omrežje, vendar ga uporablja v popolnoma drugačnem oblikotvornem smislu, saj s pomočjo njega ustvarja prepoznavne oblike dreves, vejevja, podrasti, vodnega toka, obrežja ipd. vendar v kombinaciji z "običajnimi" potezami s čopičem, pogosto z razredčenimi akrilnimi barvami, kot bi šlo za akvarel, še posebej v primeru pogoste uporabe drippingov, torej polivanja in prelivanja barvnih curkov. Vodni pejsaži z vrbami, hrasti, brezami idr. predstavljajo torej prehod v popolnoma novi svet umetničinega intimnega doživljanja pokrajin njenega srca, ki postajajo še bolj žareče kot so bile poprej.

V tem kontekstu je treba omeniti, da Tatjana Mijatović že od samega začetka navezuje na tematiko štirih filozofskih praelementov ali qaternariusa in v tej zvezi tudi na simboliko prvih štirih števil v pitagorejskem filozofskem sistemu. Slikarka je vsakemu elementu atribuirala njegove značilne barve, kot so temnejši modri odtenki za vodo in svetlejši za zrak, nadalje rdeče, oranžne in rumene nijanse za ogenj, kri, trpljenje, žrtev, strast ter rjavkasti in okrasti odtenki za zemljo, medtem ko simbolizira zelena barva floro in favno, kot dodatek omenjeni antični simboliki. V takšnem raznovrstnem koloritu občasno prevladujejo kombinacije odtenkov dveh ali treh barv, vendar zmeraj v modulacijskih, toplo hladnih kontrastih z izrazito globinsko iluzijo, ki je v najnovejši fazi še bolj izrazita. Lahko bi dejali, da je perspektivično gledano prešla iz tlorisa v naris, dimenzijsko iz mikrokozmosa v makrokozmos, vsebinsko iz asociativnih abstrakcij v prepoznavne aluzije, psihološko iz domišljije v stvarnost, ekspresivno nabito s čustvi.

Vsekakor pa ne moremo mimo dejstva, da je Tatjana Mijatović neprestano angažirana v smislu ekološkeg ozaveščanje državljanov preko likovne umetnosti, zaradi česar je organizirala mednarodno potujočo razstavo Prošnja za Muro, s katero je apelirala tudi na slovensko vlado, naj ne dovoli gradnje hidroelektrarne na tej, zaenkrat še neomadeževani, reki. Na pričujoči razstavi umetnica predstavlja delo, ki ga je ustvarila prav za omenjeno potujočo razstavo, z naslovom Krvava reka. Tukaj gre za precedens, saj je svoje značilno, večpomensko organsko omrežje skoraj v celoti nadomestila z ribjimi okostnjaki, grozljivimi podobami morebitnih posledic onesnaženja reke Mure, pri čemer se zdijo ribje glave še žive in srhljivo podobne človeškim. Kar torej človek slabega stori naravi, to stori samemu sebi. To pa je tudi osnovno sporočilo umetničine najnovejše likovno ustvarjalne faze.


Gozd, T. Mijatović

 


Breze, T. Mijatović

top