Na Goričkem 36 novih mejic

 Stanka Dešnik, univ. dipl. inž. kraj. arh.

V Javnem zavodu Krajinski park Goričko smo v okviru projekta Gorička krajina* v mesecu aprilu pričeli izvajati naravovarstveni ukrep, sajenje mejic za izboljšanje življenjskega prostora velikega skovika in hkrati biotske raznovrstnosti. Gre za ukrep vzpostavitve mejic ali kot jim na Goričkem pravijo pasike, ki so grmovno drevesni pasovi. Običajno so ti pasovi označevali parcelno mejo ali neravno zemljišče, npr. rob terase, usek ceste in tudi erozijski jarek, ki ga je oblikovala hudourniška voda. 


Zasajena mejica  D. Kuronja

Mejice so raznoliki življenjski prostori in domovanje  številnih vrst žuželk, ptic, malih sesalcev, dvoživk in plazilcev. Novo zasajene mejice bodo nov življenjski prostor za naštete vrste, ki se sicer prehranjujejo na travnikih in njivah kjer varujejo pridelke pred škodljivci ali jih rabijo za orientacijo v krajini kot npr. netopirji. Mejice vplivajo na mikroklimo in z razbijajo moč vetra ter prispevajo k slikovitosti  v krajini.
V projektu so bile mejice povečini zasajene na zemljišču v upravljanju JZ Krajinski park Goričko in deloma na zasebnih zemljiščih. Sajene so približno 1 m od parcelnega roba. Razlog za umika od parcelne meje v notranjost parcele je ta, da ne bi zaradi razraščanja mejice ta v prihodnjih letih motila lastnike sosednje parcele pri obdelavi. Zasajenih je bilo 36 mejic v skupni dolžini treh kilometrov. Sadike različnih vrst grmov in dreves so sajena v razmiku pol metra v vrsti skupaj z označevalnimi količki. Zasajenih je bilo 6000 sadik z raznoliko vrstno sestavo. Posajene so bile mladike črne jelše, divje češnje, divje hruške, poljskega javora, rumenega drena, rdečega drena, navadnega gloga, črnega trna, navadne trdoleske, leske, dobrovite, brogovite in navadnega šipka.

*( Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj)

Pásika
Sama beseda pove, da so mejice povezane s pašo, ki je bila še pred desetletji pogost način rabe tal na Goričkem. Krave so v sušnem poletju pasli na povodcu ob poljskih poteh, kjer je v senci grmovno-drevesnega pasu v senci še bila kaj zelene trave.  Paša na travniku je bila običajno šele pozno jeseni, po spravilu otave, če je bilo poleti dovolj dežja.

pásika -e ž (ȃ)

nar. pašnik: Zunaj naše vasi, takoj za hišami in vrtovi, za pasikami, se začne pas gozda (M. Kranjec) (vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja: tiskana izdaja 2014, spletna izdaja 2014. Slovar v 97.669 sestavkih prinaša celovit opis besedja slovenskega knjižnega jezika iz obdobja od slovenskih klasikov 19. stoletja do leta 2013.

pàseka tudi pàsika -e ž živa meja: Készno jeszén vönê pri paszeki (szecsi) sztoji viola KAJ 1870, 101; Pod gôsztimi vêkami i vu széncavni paszekaj szo szpêvajôcsi KAJ 1870, 113; Ščipek rasté pri potáj i v pasikaj AI 1878, 44 (vir: Vilko Novak, Slovar stare knjižne prekmurščine: tiskana izdaja 2006, spletna izdaja 2014. Slovar v 14.849 sestavkih prinaša besedje stare knjižne prekmurščine iz 18. in 19. stoletja.)

Žive meje med njivami ― biotska raznovrstnost in varstvo kulturnih rastlin v času klimatskih sprememb

Gre za ozke pasove med njivami, med travnikom in njivo, ob jarku in ob potoku, običajno za ozek pas zemlje med dvema lastnikoma, ki nima parcelne številke. Slovenska narečja imajo veliko izrazov zanje: pásike,omejki, mejice, žive meje in tudi vratnice, vrati, ozare.
Z večanjem obdelovanih površin in mehaniziranim urejanjem kmetijskih zemljišč ter obdelavo z velikimi in včasih nerodnimi kmetijskimi stroji, jih izgubljamo. S tem pa ne izgubljamo samo lepoto slovenskih kulturnih krajin, temveč tudi biotsko raznovrstnost, biomaso, plodove divjih rastlin, življenjska okolja opraševalcev in drugih živalic, ki nevidno sodelujejo pri rasti kulturnih rastlin in pridelavi naše hrane. Morda se še premalo zavedamo o mnogoteri vlogi mejic, o čemer bi radi spregovorili na tem mestu in predvsem na posvetu na 47. kmetijsko-živilskem sejmu AGRA 2009, 3. septembra 2009 ob 10.00 v Gornji Radgoni.

Mejice
Mejice so naravni členi v kulturni krajini, ki so v slovenskih narečjih prevzele številne izraze, vsi pa ponazarjajo mejo, rob in se povezujejo z živim. Najprej so to travnati ozki pasovi med dvema njivama, kjer se obračajo plugi, ozare ali vratnice. V kulturnih krajinah velikih polj evropskih dežel, je njihovo število doseglo minimum, zato jih vzpostavljajo nazaj kot zelene trakove, kjer živijo pomembni opraševalci npr. čmrlji in se hranijo metulji. Pravijo jim tudi ekološki pasovi ali Ökostreifen in jih načrtno ustvarjajo in vzdržujejo tam, kjer se je struktura kmetijskega prostora že močno poslabšala.

Kadar je meja širši pas ali je na robu med različnimi rabami tal, npr. njivo in travnikom, njivo in vodo, ali travnikom in vodo, na tem ozkem pasu zemlje rastejo zeli, grmovje in drevje. Takšnim mejam pravimo v Prekmurju pasike, drugje omejki, mejice, žive meje. Običajno je to dolg in ozek pas (do nekaj metrov in več sto metrov), kjer se je razvila vegetacija po naravni poti, z ekološko sukcesijo in ima rastlinsko sestavo, ki je primerna tlom in krajevnim podnebnim razmeram. Mejice so del kulturne krajine, zato so jih ljudje, lastniki-mejaši venomer tudi vzdrževali, redčili s sečnjo in pasli z domačimi živalmi. Zato so tudi dobile ime seča in pasika, morda tudi od pasti se. Stalna raba mejic je tako preprečevala razraščanje v njive in travnike, ljudem pa je nudila tudi prijetno senco med delom na polju in igro otrok. V mejici so tudi raznoliki plodovi na grmih in drevesih.

Zakaj so mejice žive meje?
Z naravnimi procesi naseljevanja, izključevanja, tekmovanja, prevladovanja in sožitja; skratka tekmovalnosti in sodelovanja, so mejice življenjski prostor ne samo rastlinskih, temveč tudi številnih vidnih in nevidnih živalskih vrst kulturne krajine, ki v njih najdejo zatočišča, gnezdišča in pribežališča med dejavnostjo ljudi na njivah in travnikih. Veliko vrst se je ohranilo v naših krajih samo po zaslugi mejic, saj so biotsko med najbolj pestrimi habitati ali življenjskimi okolji.

Prisotnost mejic zelo ugodno vpliva tudi na mikroklimatske razmere na njivah in travnikih

Ne le da zmanjšujejo moč vetra, mejice pomembno vplivajo na zmanjševanje vplivov suše, dajejo hrano in energijo. 

Vpliv na klimo
Prisotnost mejic zelo ugodno vpliva tudi na mikroklimatske razmere na njivah in travnikih. Naj navedemo samo nekaj osnovnih:
Zmanjšujejo vpliv vetra – mejice ustavljajo in razbijajo vetrovne sunke in s tem preprečujejo odnašanje rodovitne prsti. Manjša moč vetra pomeni večje zadrževanje pritlehnega ogljikovega dioksida, ki v procesu fotosinteze pospešuje rast rastlin in s tem kmetijskega pridelka.
Zmanjšujejo vpliv suše – rastline transpirirajo talno vodo iz globin v ozračje in povečujejo vlažnost zraka, ki ga, ko se kondenzira poznamo kot jutranjo roso.
Preprečujejo odnašanje rodovitne prsti z vodo, saj drevesa in grmi s svojimi koreninami držijo breg – ohranjajo dolgoročno tla pred vodno erozijo npr. na rečnih bregovih ali cestnih usekih.
Čistijo vodo pred prekomernim onesnaženjem - zmanjšujejo negativne vplive pri prekomernem gnojenju in prekomerni uporabi fitofarmacevtskih sredstev na njivski zemlji, saj rastline hranila posrkajo in vgradijo v biomaso.
Dajejo energijo – lesna biomasa je s smotrnim gospodarjenjem v mejici vedno na voljo.
Sodelujejo v biološkem varstvu pridelkov – v mejicah živijo živali - plenilci, ki varujejo pridelke z uravnavanjem števila škodljivcev (ptice, žuželke, sesalci, dvoživke, poljska perjad).
Dajejo hrano opraševalcem – primerna vrstna sestava rastlin v mejicah prispeva k prehrani opraševalcev – čmrljem, čebelam, osam, ki so potrebni v pridelavi kulturnih rastlin kot so ajda, buče, sadno drevje.
Dajejo plodove in zeli – primerna vrstna sestava plodonosnih rastlin so v primeru, da se na njivah ne uporablja kemičnih sredstev, vir plodov in delov rastlin, ki imajo zdravilne učinke npr. glog, črni trn, šipek, leska, robide, češnje, lesnike.
So genska baza avtohtonih rastlin med katerimi so nekatere rastline indikatorske in opozarjajo na spremembe v okolju.
So slikovit krajinski člen, ki s svojim videzom prijetno vpliva na dojemanje ljudi, ki živijo na območju in privablja tudi obiskovalce k oddihu in sprostitvi. Nudijo oddih, počitek in v povezavi s pokošenimi travniki vabijo h gibanju v naravi, pohodom in doživljanju narave.
Prisotnost ali odsotnost mejic, vzdrževanje naravne vegetacije med njivami, travniki, ob jarkih in potokih je odraz kulture ljudi, ki krajino obdelujejo.

Prihodnost lepot v kulturni krajini ?
Iz vseh nevednih pozitivnih vplivov, ki jih imajo mejice med njivami, ob jarkih in potokih, je njihovo ohranjanje in novo načrtovanje več kot umestno v novodobnem kmetijskem prostoru. Pri novih zložbah tal in siceršnji novi ureditvi kmetijskega pridelovalnega prostora kot posledice menjave lastnikov, bi veljalo najprej kakovostno ovrednotiti obstoječe mejice, jim odmeriti parcelo ter zanjo najti dobrega skrbnika. Seveda bi verjetno bilo prav, če bi tem skrbnikom družba odmerila nagrado za njihov trud in vzdrževanje mejice, saj je vpliv mejic veliko širši od ozke dobrobiti lastnika. V prihodnje bi morala biti možna izvedba nastajanja novih mejic s smotrnim in interdisciplinarnim prostorskim načrtovanjem kmetijskega prostora.

Kako se naredijo nove žive meje kar najbolj ceneno in sonaravno, je pokazal Hermann Benjes (1937-2007), s čimer je sprožil nastanek novih mejic v mreži v intenzivno obdelanem kmetijskem prostoru. Mejice so dobile ime kar po njem kot Benjeshecke (nem.), z njimi pa je bila vzpostavljena medsebojna povezavo med različnimi habitati.

 (vir: http://de.wikipedia.org/wiki/Benjeshecke, Hermann Benjes: Die Vernetzung von Lebensräumen mit Benjeshecken , München 1997, Verlag Natur & Umwelt, 9. Auflage, ISBN 978-3-924749-15-6.)