Zgodovina gradu

Grad na Goričkem v istoimenskem naselju stoji na strmem griču iz bazaltnega tufa, v severozahodnem delu Goričkega. Ozemlje okrog današnjega gradu je v madžarsko državo vključil kralj Bela III. in ga leta 1183 podaril v upravljanje cistercijanskemu samostanu v Monoštru. Posestvo, imenovano Lyndwa, se v pisnih virih omenja že leta 1208, zapisi o obstoju grajskega poslopja so iz leta 1275. Arheološka izkopavanja dokazujejo njegov obstoj že v 11. stoletju. Po pripovedovanju naj bi grad začeli graditi vitezi templjarji. Današnji obseg je grad dobil v 16. in 17. stoletju, v 18. in 19.stol. je bil dozidan in prenovljen. V enem izmed stolpov gradu, zgrajenih v sredini 16. stol., je bil grajski kapeli leta 1751 dozidan zvonik po načrtih arhitekta Josefa Hueber (obnovljen v letu 2001), kar je bilo hkrati tudi sklepno dejanje barokizacije grajskega poslopja.

 

Grad je imel skozi stoletja več lastnikov. Potem, ko je kralj Andrej II. posestvo podaril grofu Nikolaju Amadejcu iz Železnega, je po letu 1275 posest prešla v last rodbine Amade. Med 1365 in 1685 je tukaj gospodovala rodbina Szechy, ki je v 16. stoletju razširjala protestantizem, po letu 1685 pa jo je nasledila rodbina Batthyany, nato rodbine NadasdySzecheny in Szapary. Med vojnama je bil lastnik gradu Geza Hartner, industrijalec iz Murske Sobote. V letu 1945 je v gradu bivala ruska Rdeča armada, po koncu Druge svetovne vojne je bil grad v Jugoslaviji podržavljen. Prostori so sprva služili nekaterim uradom in kmetijski zadrugi, kasneje se je vanj vselilo nekaj družin. 
Med letoma 1960 in 1995 je grad bil prepuščen propadanju.

Od leta 1995 se grad obnavlja. Ideja združitve obmejnih regij v območje zavarovane narave in v park treh dežel Goričko-Raab-Őrség, je za obnovo gradu prispevala tudi k iskanju državnih in evropskih finančnih sredstev. Od leta 2003 sta v obnovljenih prostorih dobila svoj sedež Javni zavod Krajinski park Goričko in informacijsko Središče za obiskovalce gradu ter parka Goričko-Raab-Őrség. V pritličju so urejeni prostori z delavnicami rokodelskih obrti in dejavnosti. 
V letu 2006 je bila zaključena zadnja faza statične obnove medtem ko so arheološka izkopavanja odkrila še eno tančico iz preteklosti. Pred gradom stoji še grajska pristava. Služila je kot upravna nadstropna stavba iz 18. stoletja. Ima 18 okenskih osi na glavni fasadi in dva portala. Je deloma podkletena. Na fasadi ni oblikovnih poudarkov.

Zgodovina gradu je bila podrobneje raziskana v okviru projekta Trije gradovi, dve deželi, ena zgodba. Izdan je bil zbornik v slovenskem in nemškem jeziku, ki ga najdete tukaj

Z gradom je povezanih tudi nekaj legend. Najbolj znana je legenda o zmaju Kaču z zlato krono. Grajsko poslopje obdaja osem hektarjev velik park, ki je bil zasnovan v krajinskem ali ti. angleškem slogu. Velika drevesa tulipanovcev, platan, gledičevk, rdečih bukev, gabrov in hrastov navdajajo z veličastnostjo in več stoletno dolgoživostjo. Na grajskem dvorišču vrejo energije iz globine Zemlje, ki jih večina ljudi čuti kot toploto ali mravljince.  

Kripta 

V zaselku Kaniža pri Gradu stoji neoklasicistična grobnica grofov Szechy, imenovana Kripta. V začetku so po vsej verjetnosti pokopavali grajske velikaše na prostoru pred sedanjo cerkvijo. Po zadnji prenovi gradu leta 1751 so najbrž sezidali lastno grobnico na omenjenem zaselku. Po 2. svetovni vojni je bila notranjost grobnice izropana. Ključ od kripte hrani najbližja soseda in Javni zavod Krajinski park Goričko. Ogled je možen po dogovoru.

Ponudba za obiskovalce  na gradu je zanimiva in primerna za različne ciljne skupine.