Območje Goričkega je bilo skozi svojo zgodovino vedno bolj ali manj poraščeno z gozdovi in zato nikoli gosto naseljeno. Sledovi naselbin v zgodnjih poselitvenih obdobjih so bili potrjeni na njegovih obrobjih oziroma porečjih Ledave, Krke in Kobiljanskega potoka; za najpomembnejšo prazgodovinsko naselbino pa velja Bukovnica. Rimske naselbine sledijo porečju Ledave, medtem ko so gomilna grobišča iz istega obdobja razprostranjena po celotnem območju. Rimski zasedbi je sledila slovanska naselitev, ki pa jo na Goričkem potrjuje le slovanska najdba iz Gradišča v Selu, datirana v 9. stoletje. Sledil je prodor Madžarov, ki so območje današnjega Prekmurja s premikom obrambnega pasu na reko Kučnico v 12. stoletju dokončno vključili v svoj civilno- in cerkvenoupravni sistem. Goričko je od takrat pa vse do leta 1919 spadalo pod Železno županijo (Vas) ter škofiji v Györu in nato Sombotelu (Szombathely).

Umiritvi razmer po stoletjih vojn v panonski nižini je sledila delitev fevdalne zemlje in ponovna kolonizacija. Fevdalni gospodje - največji med njimi Amadejci in nato Széchyji - so na svojih posestvih naseljevali predvsem okoliško slovensko prebivalstvo, ob zahodni meji nemško, ob vzhodni pa so živeli Madžari, kot del poselitve iz časa oblikovanja obrambne (stražne) krajine Örség. Zaradi najštevilnejše slovenske poselitve se v srednjem veku za to območje uporablja tudi ime Tótság. Največje fevdalno zemljišče gornjega Prekmurja se je formiralo okoli gradu Gornja Lendava (Grad). Skozi kraj je peljala pomembna cesta iz Monoštra do Nemških vrat (Gederovci) in prek Križarke cesta skozi Šalovce proti Zalalövöju.

Večina prekmurskih protestantov (evangeličanov in nekaj kalvincev v Motvarjevcih) živi danes na Goričkem, ena prvih organiziranih protestantskih skupnosti pa je bila v času reformacije pri Sv. Benediktu (Kančevci), kjer je v srednjem veku deloval samostan. Protireformacija in turški vpadi so močno razredčili prebivalstvo, temu pa je sledila nova kolonizacija v 17. in 18. stoletju. Med novimi zemljiškimi gospodi so pomembni Bátthyányiji in Nádasdyiji, med novimi naseljenci Judje, prva protestantska župnija po tolerančnem patentu pa je nastala v Puconcih.

V drugi polovici 19. stoletja je za Goričko kot območje izrazito ekstenzivnega kmetovanja predvsem pomembna zemljiška odveza, ki tlačane spremeni v najemne delavce. Tu so začetki množičnih migracij delovne sile: sezonskih ali trajnih izseljevanj. Na prelomu stoletja naj bi za zaslužkom odšla tretjina goričkega prebivalstva, čemur je botrovala tudi trtna bolezen, ki je popolnoma uničila goričke vinograde. Slike ni bistveno popravila prva agrarna reforma po priključitvi k Jugoslaviji leta 1919, druga leta 1945 pa le delno, in to predvsem na račun izseljenega nemškega prebivalstva ob zahodni državni meji. Za drugo polovico 20. stoletja so značilne predvsem dnevne migracije zaposlenih v Mursko Soboto kot regionalno središče, zaradi česar so tudi vse goričke ceste speljane v smeri sever-jug. Šele v zadnjih letih se ta podoba spreminja, vendar Goričko še vedno išče svoj prostor znotraj novih razvojnih možnosti, ki naj bi jih prineslo območje brez meja.