Informacijski center Krajinskega parka Goričko
Grad 191, 9264 Grad
Tel: ++386 2 551 88 60,
Fax: ++386 2 551 88 63
tel.: (031) 354 149
e-po¹ta: park.goricko@siol.net





Zgodovina Goričkega

Območje Goričkega je bilo skozi svojo zgodovino vedno bolj ali manj pora±čeno z gozdovi in zato nikoli gosto naseljeno. Sledovi naselbin v zgodnjih poselitvenih obdobjih so bili potrjeni na njegovih obrobjih oziroma porečjih Ledave, Krke in Kobiljanskega potoka; za najpomembnej±o prazgodovinsko naselbino pa velja Bukovnica. Rimske naselbine sledijo porečju Ledave, medtem ko so gomilna grobi±ča iz istega obdobja razprostranjena po celotnem območju. Rimski zasedbi je sledila slovanska naselitev, ki pa jo na Goričkem potrjuje le slovanska najdba iz Gradi±ča v Selu, datirana v 9. stoletje. Sledil je prodor Madµarov, ki so območje dana±njega Prekmurja s premikom obrambnega pasu na reko Kučnico v 12. stoletju dokončno vključili v svoj civilno- in cerkvenoupravni sistem. Goričko je od takrat pa vse do leta 1919 spadalo pod Relezno µupanijo (Vas) ter ±kofiji v Györu in nato Sombotelu (Szombathely).

Umiritvi razmer po stoletjih vojn v panonski niµini je sledila delitev fevdalne zemlje in ponovna kolonizacija. Fevdalni gospodje - največji med njimi Amadejci in nato Széchyji - so na svojih posestvih naseljevali predvsem okoli±ko slovensko prebivalstvo, ob zahodni meji nem±ko, ob vzhodni pa so µiveli Madµari, kot del poselitve iz časa oblikovanja obrambne (straµne) krajine Örség. Zaradi naj±tevilnej±e slovenske poselitve se v srednjem veku za to območje uporablja tudi ime Tótsįg. Največje fevdalno zemlji±če gornjega Prekmurja se je formiralo okoli gradu Gornja Lendava (Grad). Skozi kraj je peljala pomembna cesta iz Mono±tra do Nem±kih vrat (Gederovci) in prek Kriµarke cesta skozi Calovce proti Zalalövöju.

Večina prekmurskih protestantov (evangeličanov in nekaj kalvincev v Motvarjevcih) µivi danes na Goričkem, ena prvih organiziranih protestantskih skupnosti pa je bila v času reformacije pri Sv. Benediktu (Kančevci), kjer je v srednjem veku deloval samostan. Protireformacija in tur±ki vpadi so močno razredčili prebivalstvo, temu pa je sledila nova kolonizacija v 17. in 18. stoletju. Med novimi zemlji±kimi gospodi so pomembni Bįtthyįnyiji in Nįdasdyiji, med novimi naseljenci Judje, prva protestantska µupnija po tolerančnem patentu pa je nastala v Puconcih.

V drugi polovici 19. stoletja je za Goričko kot območje izrazito ekstenzivnega kmetovanja predvsem pomembna zemlji±ka odveza, ki tlačane spremeni v najemne delavce. Tu so začetki mnoµičnih migracij delovne sile: sezonskih ali trajnih izseljevanj. Na prelomu stoletja naj bi za zasluµkom od±la tretjina goričkega prebivalstva, čemur je botrovala tudi trtna bolezen, ki je popolnoma uničila goričke vinograde. Slike ni bistveno popravila prva agrarna reforma po priključitvi k Jugoslaviji leta 1919, druga leta 1945 pa le delno, in to predvsem na račun izseljenega nem±kega prebivalstva ob zahodni drµavni meji. Za drugo polovico 20. stoletja so značilne predvsem dnevne migracije zaposlenih v Mursko Soboto kot regionalno sredi±če, zaradi česar so tudi vse goričke ceste speljane v smeri sever-jug. Cele v zadnjih letih se ta podoba spreminja, vendar Goričko ±e vedno i±če svoj prostor znotraj novih razvojnih moµnosti, ki naj bi jih prineslo območje brez meja.

 

Copyright © Krajinski park Goričko | Design & production CREATIV Novi mediji d.o.o. |